Beograd...

Poznam ga še iz otroških časov. Mesto, ki danes šteje več prebivalcev, kot jih ima Dežela. In tudi radi tega beleži celo vrsto neljubosti, težav, ki, po vsej verjetnosti, nikdar ne bodo odpravljene, vendar...

Tudi v časih razpada bivše države, ko je tukajšnja primitivna majhnost (in identična v sosednji "lijepi njihovi") črtala z RTV programov "srbsko" glasbo, je bilo prek beograjskih postaj moč poslušati slovenske, in hrvaške, pevke, pevce, skupine...

Mesto, v katerem živi več narodnosti, kot jih povprečen janez pozna. In mesto, ki je tudi v času ne-čujem-dobro-pikzigmerja izkazovalo svojo odprtost. Ne vem, morda zna tudi drugače, ta Beograd, morda tudi bo drugače, a doslej... ne bom pozabil, vozil sem, po avtocesti, proti njemu, in nenehno poslušal hupanje mimo vozečih, gledal mahanje, in nasmejane obraze, v pozdrav, zgolj radi tega, ker so videli ljubljansko registracijo...

Res je, v zadnjih desetletjih se je tudi Beograd, kakor vsa, tudi deželna, mest(ec)a, krepko spremenil. Migracija, selitve iz vasi v mesta, so tudi Beograd označile s kmetavzarji. V najslabšem pomenu besede, ampak...

Ne bom trdil, da sem (svetovni) popotnik, a spozna(va)l sem tudi nekaj, bojda razvitih, zahodnih mest. Tudi krepko večjih, kot je "prestolnica" (v kateri, mimogrede, nikoli prestola ni bilo!) podalpske zakrnelosti, ampak - v Beogradu mi nikoli niso dali vedeti, da sem tujec, kaj šele, da bi me kot takega obravnavali, zavračali...

Ne vem, če bom še kdaj dospel tja, vanj. Vem pa, da me bodo, vse do konca, spremljali lepi spomini, na čas, ki sem ga v njem smel (pre)živeti.