Ne govorim, v tem zapisu, o nagonskih, kajti - le-ti so prisiljeni v (nenehno) upanje in verovanje (trajno verjetje, lahko tudi v različne, celo umišljene, denimo bogovske, subjekte), ker - kadar ne razumeš, takrat tudi (po)znati ne moreš, pa ti ne ostane drugega (poleg zaupanja v svoje čutne zaznave) kot to, da - veruješ!
Razumsko bitje upošteva dejstva! Da bi do dejstev dospelo, to bitje, jih potrebuje spoznavati. To lahko počne izključno na temelju izkušenj, bodisi tujih (prek učne snovi), bodisi lastnih.
S kopičenjem, z nizanjem teh izkušenj se ne samo veča obseg (spo)znanja, pač pa se spreminja tudi "pogled" na neko, katerokoli (in vse) vsebino: postaja celovitejši, kompleksnejši, realnosti ustreznejši, dokler, v resda sila redkih primerih, ne dospe celo do takšnega stanja, da zmoreš z razumevanjem nadomestiti neposredno učenje o neki zadevi! Da zmoreš, ne nazadnje, razumeti naravne zakonitosti, potemtakem tudi zakonitosti, denimo, psihe, ali družbenih dogajanj...
Kadar te izkušnje privedejo do določene ugotovitve, spoznanja, takrat - takrat razumsko bitje potrebuje to spoznanje preveriti, če je zares dejstvom ustrezno, in to preverko lahko naredi na en sam način - skuša OVREČI, z raznimi dejstvi (argumenti) to, do česar je dospelo! In le takrat, kadar ne obstaja dejstvo, ki bi vsaj omajalo spoznanje (kaj šele zrušilo, zanikalo ga), le takrat veš, da je ugotovitev pravilna!
Kakopak, tudi pri razumsko zasnovanih bitjih obstaja možnost verovanja (trajnejšega verjetja, v nekaj, karkoli), a ta možnost obstaja le v dveh primerih.
Prvi primer je NEZRELOST (psihična, potemtakem umsko-čustvena), in le-ta je pogojena z mladostjo, potemtakem z neizkušenostjo. Takšno verovanje je tisto, čemur bi lahko rekli tudi naivnost, in, praviloma (v primeru, da razumsko bitje odrašča/dozoreva v normalnih, Človekovih okoliščinah) ta naivnost mine sama od sebe, kajti: bolj kot gledaš, več vidiš, več razmišljaš, posledično tudi ugotavljaš... in ugotoviš!
Drug primer takšnega verovanja pa je - PSIHIČNA OKVARJENOST! Le-ta se namreč izkazuje tako s slabšanjem umskih, kakor tudi zmožnosti čustvovanja. Drugače, preprosto, ne gre, kajti - psihična okvarjenost (kadar ni mehanskega izvora) je izključno stanje nekega notranjega nezadovoljstva, nerazrešenega, neodpravljenega nezadovoljstva, povzročenega s tem, da te (neko) okolje sili biti tisto, kar dejansko - nisi!
Pri takšnem stanju več ni moč govoriti o naivnosti, saj je povsem normalno (v razumskem pomenu besede, in ne v podobi obče običajnosti, ki je, mimogrede, bebavost!), da - dlje kot bivaš, več stvari bi moral (s)poznati, objektivnejše (dejstvom ustreznejše) naj bi bile podobe Sveta, ki se ti kažejo (pa ne samo prek tvojih čutnih zaznav, pač pa predvsem raz/umsko, kajti - če je svet-kakršnega-vidim, potem, preprosto, ni zraka, ker ga ne vidiš, ali brezzračnega prostora, ni psihe, ni.... marsičesa, celo večine tega, o čemer sicer, tozadevno, govorimo in vemo!), potemtakem je trajajoča "naivnost" nič drugega kot - NEUMNOST (bodisi nagonska, bodisi kot posledica psihične okvarjenosti)!
Res je, včasih se je težko soočiti z realnostjo, zna biti zelo boleče, celo sesuti te zna, takšno soočenje, da ugotoviš kako si svojo preteklost dobesedno v nič vrgel (ko si se za nekaj nerealnega prizadeval), pa moraš, znova, najti moč, si, znova, osmisliti (lasten) obstoj, vendar - je bolje toniti, vse globje, v lastno (nezdravo, dobesedno ubijajoče) psihično stanje/okvarjenost?!
Nekaj tovrstni težav sem uspel rešiti, in, z vso odgovornostjo, zapišem: kljub temu, da je oseba dospela do drugačnega pogleda (videnja) Sveta, kot ga je imela v svojem verujočem (svoji razumski zasnovanosti ne samo nasprotujočem, pač pa celo škodljivem) stanju, se je, znova, začela izkazovati kot suvereno bitje, bitje, ki pozna svoje načrte, in poti, kako jih uresničiti, bitje, ki zmore biti odgovorno, in kot tako tvoriti, uspešno, sobivanje, kot bitje, ki se (kljub temu, da se zaveda vesoljnega sranja) zmore soočati s svojim obstajanjem! Da o tem, kako so razna neljuba stanja (psih-somatske bolezni) "same od sebe" odpadla, po psihični ozdravitvi, sploh ne zapisujem! In...
Povsem mimogrede: boga je "ugotovila" neka (takrat še) kosmata podoba, ki niti tega ni vedela, da se za bližnjimi vrhovi Svet ne konča... da Svet ni ploščat... ma - niti govoriti (še) ni znala (čeprav, in na žalost, tudi danes ne zna, celo, terminološko gledano, niti tega ne ve, o čem naj bi govorile besede, katere uporablja!)... je pa "vedela", da se, tam, nekje visoko, nad oblaki - nahajajo bogovi?! Logično, mar ne?! Za bebce zagotovo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar