Nimam
dobrega mnenja o absolutni večini psihologov, in ostalih, z drugih področij,
izšolanih v sistemu javnega šolstva, prilagojenega povprečni bebavosti, in v
katerem zadošča uspešno znanje ponavljanja slišanega (naučenega), medtem ko
razumevanje istega – ni potrebno! Kako bi bilo, ne nazadnje, ko pa celo
predavateljev mrgoli, ki ne zmorejo razlagati, tistega, kar podajajo, učijo,
ker so tudi sami, zgolj in nič več – papagaji z akademskimi nazivi!
Nekoč
se mi je zaupala neka diplomirana psihologinja, že upokojena, rekoč, da si že
od nekdaj želi izvajati psihoterapijo, in proseč me, če bi jo naučil, kako se
to dela…
Že po
siceršnjem komuniciranju z njo, k sreči ne vsakodnevnem (tako močnih živcev
namreč nimam), se mi ni zapisala v lepi luči. Kar zadeva umnost, seveda. Ob tej
prošnji pa…
Sklenil
sem, da prošnje ne bom kar tako zavrnil, da bom vsaj skušal preveriti, če me
dotedanji vtisi varajo, če je ženska zmožna razumevanja, s področja, na katerem
je dospela do diplome (!!!) kajti…
O
psihi, ali čemerkoli drugem, se lahko vsega naučiš, v podatkovnem smislu, a to
še ne pomeni, da karkoli znaš! Psiha ni oprijemljiva, tako kot je, denimo,
mizarjenje: imaš les, orodje, navodila, pa – če ti prvič ne uspe, potem, kljub
temu, obstaja možnost, da se boš nekoč naučil narediti mizo. Še noben mizar je
ni sestavil brez predhodnega učenja. Pri psihi pa – vidiš samo posledice
njenega stanja, tisto, s čemer se nekdo izkazuje, pri čemer…
Če se
izkazuje (umu) problematično, še vedno moraš najprej ugotoviti, ali je nagonsko,
potemtakem nerazumsko bitje, pa je nedoslednost njegovih izjav,
neskladnost besed in dejanj, neumnost odločitev (tista, tozadevna, naivnost,
izkazovana s tistim večnim takrat-nisem-vedel, ali s tistim
ko-bi-takrat-imel-današnjo-pamet…) nekaj povsem običajnega, »normalnega«, za
dvonoga, v-oblačila-odevajoča-se-bitja, povrh govoreča, ali pa gre, morda, za
redkejši primer, za – okvarjenost (poškodovanost, obolelost, psihično) sicer
razumsko zasnovanega bitja, Človeka, šele nato se odločaš ali boš zares zdravil
(to je, kakopak, odvisno tudi od teže poškodbe, posledično od realnih možnosti
ozdravitve), ali boš zgolj, tako, kot je to počel razvpiti dr. Rugelj, osebo,
nagonsko, predresiral iz ene navade v drugo (da jo vsaj tekočih težav odrešiš,
če ji že stanja, objektivno, ne moreš popraviti)! In – če niti tega ne zmoreš,
kako boš šele zmogel vse, kar tej ugotovitvi sledi?!
S psiho
ni šale, in njene okvarjenosti so (kadar ne gre za mehanske poškodbe, tako ali
drugače povzročene, organizma), vsaj razumsko zasnovanim posameznikom,
povzročene zaradi vsiljenih prepričanj, trditev, s katerimi se večinska
nagonska bitja nenehno izkazujejo. Da, s tem, ko nekoga prisiliš v to, da začne
verjeti, živeti po tvoje, čeprav se njegov razum temu (spočetka vsaj) upira
(ker se zaveda, da je po tvoje butasto, nerealno!), ga v bistvu prisiliš, da
sam (njegova zavest, njegova prava bit) postane – ujetnik v lastnem telesu!
Prepričanja
so…
Ponazorim
s preprosto prispodobo, z mostom, ki stoji na stebrih. In ti stebri so prepričanja.
Če so premalo utrjeni, ti stebri, se lahko most zruši v trenutku (medtem ko pri
nezreli osebi takšna rušitev zapopade podobo samomora, vsaj njegovega poskusa).
Če so pogojno utrjeni, a kljub temu neustrezni, se bo most, slej kot prej,
zrušil pod bremeni tistega, kar nosi (in se bo tudi razumsko zasnovano bitje
zrušilo, enkrat že, psihično, pod težo nasprotovanja med tozadevnim in
dejanskim… in se lahko ruši, ter tudi se, po korakih, postopno, s tem, da dlje
kot traja psihična okvara, manj zmožni razumskega, logičnega delovanja so
možgani!) Če pa so stebri takšni, kakršni morajo biti, kakršni edini ustrezajo
samemu mostu, njegovim značilnostim, potem… uh, koliko je mostov, in ostalih
zgradb, ki zmorejo tudi stoletja, tisočletja stati (in tako bo tudi razumsko
zasnovano bitje, ozdravljeno psihične okvare, zmožno prenašati bremena svojega
živetja, pa čeprav se bo, dnevno, srečevalo s spoznanji o nič kaj lepem svetu
tega t. im. človeštva!). Potemtakem…
Brez
nekih prepričanj ni moč živeti. Z napačnimi je moč umirati ob živem telesu
(čeprav tudi telo sledi slabšanju psihičnega stanja, od tod razne psihosomatske
bolezni, z medikamenti neozdravljive!), medtem ko je izključno z upoštevanjem
dejstev, objektivnih dejstev (tiste ene in edine resnice o slednji zadevi),
razumskemu bitju moč obstajati v podobah, v kakršnih (za kakršne) je tudi
ustvarjeno, naravno zasnovano, porojeno!
Danes
prevladujejo, (tudi) v psihologiji, in tudi pri raznih ter predvsem tozadevnih
psihoterapijah, povsem navadni – bebci! Izšolani, resda, a kljub temu bebci. Ki
o predmetu lastnega šolanja, prav zares, pojma nimajo. Meni zelo simpatičen mag.
Franzl, v praksi izkazano (zelo) uspešen terapevt, jih imenuje šamani, in se na
vse kriplje zavzema (po vsej verjetnosti brezuspešno) v boju zoper njih, s
poskusi, da dovoljenja za tovrstno delo ne bi dobil ravno vsak idiot, ki je
sicer končal neko, ustrezno, izobraževanje, formalno, in bi sedaj na tak način sebi
kruha služil…
Potipal
sem, zgolj da samemu sebi ne bi očital, še malo bolje to dipl. psih., upokojeno,
in, žal, se je moje predhodno mnenje, o njej, izkazalo za popolnoma točno,
kajti…
Obstajata
dva, temeljna načina izvajanja psihoterapije. Eden je tisti, da ti oboleli
pripoveduje o svojih travmah, da govori o tistih, ki so mu, po njegovem, v
preteklosti nekaj grdega delali (s tem, ko obnavljaš vsebine, katere obolelega
nenehno težijo, v bistvu počneš to, da – drezaš v njegove nezaceljene rane, in
s tem povzročaš dodatno bolečino… mimogrede: pri procesu zdravljenja se oboleli
bolečini nikakor ne more izogniti, saj je že sam postopek odpravljanja napačnih
prepričanj, ob sočasnem grajenju novih, pravilnih, za obolelo osebo boleč,
kajti – ima občutek, kot da ji želiš spodmakniti steber mostu, da jo želiš
zamajati, zrušiti, ji odstraniti tiste osnove – napačna prepričanja – na katerih,
v bistvu, stoji, in živi!)… medtem ko drug način ni tako direkten, pravzaprav
sploh ni, pač pa z njim »po ovinkih«, torej na posreden način (s pogovorom o
živetju nasploh, o pojmovanju določenih zadev) in ne da bi sploh karkoli
konkretnega vedel o obolelega preteklosti, dospevaš do ugotavljanja –
izhodiščnih točk ( = napačnih prepričanj) za odpravljanje psihičnih težav! In s
tem obolelemu prihraniš marsikatero drugo bolečino, z izjemo tiste, ko… ko je
potrebno napačno prepričanje nadomestiti s pravilnim!
In ta
psihologinja, ki je »vse živetje« želela postati terapevtka, niti tega ni
(bila) zmožna ugotoviti, kaj, katere trditve, zapisi, so, v nekem konkretnem
primeru, katerega sem ji, za preizkus, sestavil, napačne(i). Pomeni, da ni zmožna niti izhodiščnih,
začetnih točk zdravljenja najti, kako bi šele zmogla samo zdravljenje? Verjetno
(izključno) tako, kot ga zmorejo šamani: obolelim, vsaj za nekaj časa, pozornost preusmerijo…v tem času
se stanje samo slabša, bolezen napreduje… potem pa – ali bolnik obupa, in gre k
drugemu na (večinoma, spet in žal, tozadevno) zdravljenje, ali pa več nikomur,
tudi pravi stroki, in dejanskemu strokovnjaku, ne zaupa.
Kadar
razumevaš določene vsebine, takrat ti je (dotedanje) znanje (zbir nekih
podatkov, zapisov) zgolj opora, pritrditev (ali, morda, in neredko, celo ovira,
v kolikor ugotoviš, da so trditve skregane z logiko, z razumom!), dočim,
obratno – kadar nisi zmožen razumeti, takrat ti je vse TOZADEVNO znanje,
katerega premoreš (četudi si z doktorati okinčan) zgolj slepilo (tebi in
nerazumskemu okolju) in, na nesrečo, družbeno, razvojno – spodbuda za
povzročanje škode! Ali, če zapišem bolj preprosto: razum poraja znanje, znanje
ne poraja razuma!
Ni komentarjev:
Objavite komentar