O možakarju, stroki in »stroki«, veri in zaupanju ter »veri« in »zaupanju«

Obstaja možakar, ki (kadar necepljenim proti kovidu očita necepljenost) trdi, da je potrebno zaupati stroki. Dobro, načeloma se strinjam, s tem njegovim mnenjem, čeprav…

 

Možakar, prvič: ne razlikuje (ni zmožen, umsko, razlikovati) med stroko in »stroko« (zgolj izobraženimi nerazumskimi, foh idioti, po domače).

Možakar, drugič: pravi, da sta (njegova) vera in zaupanje NAD znanjem (potemtakem nad stroko).

Možakar, tretjič: za vsak primer izkaže NEzaupanje, v to svojo vero, in zaupanje, pa se gre – cepit (pomeni, da sta njegova vera in zaupanje dejansko le »vera« in »zaupanje«, obenem pomeni, da je, zanj, in vsaj v konkretnem primeru – znanje/stroka NAD vero in zaupanjem).

Možakar, četrtič: sebi dopušča to, da sta njegova »vera« in »zaupanje« nad znanjem (katerega, očitno, nima, oziroma ga ne razume), obenem drugim oporeka to, da verujejo (da se jim ne bo nič zgodilo) in zaupajo (okoliščinam), pa se radi tega ne zatečejo k znanju/stroki (da bi se cepili).

Možakar, petič: ob zaupanju do stroke (znanja) nastanek Sveta razlaga s kreacionizmom (po njegovem je, potemtakem, Svet »božja« stvaritev… taisti možakar bi, zlahka, ko bi živel stoletja nazaj, »vedel«, da je Zemlja ploščata).

Možakar, šestič: pravi, da resnica (o eni vsebini, neki) NI ena sama, hkrati terja zaupanje v stroko, ki ugotavlja objektivno, eno samo (četudi večplastno, kompleksno) resnico o vsem.

Možakar, sedmič: drugim (tistim, ki se ne strinjajo z njegovim »razmišljanjem«) ponuja pomoč, v podobi svoje(ga) vere (verovanja), namesto, da bi – sebi, in zase, poiskal dejansko, edino pravilno, pomoč. Pa ne v veri, pač pa v znanju (stroki).

 

Možakar se niti ne zaveda tega, da ni normalno (te besede ne uporabljam v pomenu običajnosti, zlasti ne v svetu dvonogih, ki sicer so običajni, a še zdaleč ne, raz/umsko gledano, normalni), kadar samega sebe (in konstantno) negiraš, da ni normalno, da zdajci trdiš nekaj, kar hip kasneje podreš, negiraš. Možakar je tako razdvojen, da se iz te razdvojenosti, niti pod razno, ne zmore sam izvleči. Nasprotno: stanje se mu bo, s časom, samo (še) slabšalo…

 

Možakar mi je simpatičen. V svojem jedru je razumsko zasnovan (a psihično, potemtakem tudi raz/umsko, dokaj okvarjen), je dober, skuša slediti poštenosti, moralnosti (kar mu vselej, roko na srce, ne uspeva, saj poštenost/moralnost terja/ta načelnost, s katero pa se možakar, zaradi svoje razdvojenosti, in kakor je že iz zapisanega razvidno, ne zmore izkazovati), skuša biti uvideven, toleranten, do vseh različnosti, ki, same po sebi, ne predstavljajo nečesa zlega (a je s tem enako, kot je zapisano v prejšnjih oklepajih)… pa mi prav radi tega ni vseeno zanj! Zato zapišem (tudi) te vrstice, v skromnem upanju (ki, zavedam se, po vsej verjetnost ne bo porodilo želenih posledic), da ga začne (tega možakarja) »kljuvati«, »glodati«, nekje, globoko, v podzavesti, da začne razmišljati o samem sebi, o tem, če je prav, da se izkazuje tako, kakor se, pa…

Kdo ve, morda pa, dokler (še) ni prepozno, dejansko poišče pomoč, sebi. Namesto, da jo (s svojo zmedenostjo) drugim ponuja!