Že dolgo se nisem v verze odeval,
da zvezdam bi speval,
budil jih v ples,
da tam, v svojem kotu, bi mednje sameval,
v miru premleval
povprek,
in počez…
Že
dolgo se nisem podajal leteti,
hotenja
razpreti
do konca,
do dna,
da tam,
v temi, kamor sonce ne sveti,
bi
zmogel prešteti
utripe
srca…
Že
dolgo, in dlje še, korak se utruja,
ko vse
bolj zamuja
in peša
mu moč,
postaja,
počasi, mu pot vse bolj tuja,
in le
neka nuja
še žene
v noč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar