Predpraznično...

 

Kar nekaj jih je, katerim sem prevajal. Tako prozo, kakor poezijo. Tudi celotne knjige...

Prevajanje poezije, v klasični njeni podobi, je garaško delo. Težko bi našel opravilo, ki bi bilo zahtevnejše od tega, da pesem, ki ima, v osnovi, ritem, in polno rimo, prevedeš tako, da - tudi v nekem drugem jeziku - oboje ohrani. Baje je krepko težje zapisati prevod, dober, kot sam izvirnik...

Nemalokrat sem slišal, tudi od tukajšnjih, celo "uveljavljenih", ko sem njihove prevedel, tisti pa-kako-zmore-tako-zapisati... prevečkrat sem to slišal, da bi se v neko lažno skromnost ovijal. Pač, zmore(m), tisti nekaj, katerega ne zmore vsakdo. In niti ni vprašanje v tem, na kakšen način sem do tega dospel, kajti...

Marsikdaj se pošalim, da je v mojem verzu, enem samem, več rim, kot v celi kitici dotičnih "pesnikov". In se pošalim tudi tako, da - ko dospem v raj, takrat me bo bog k sebi poklical, da bova, družno, brala in pisala...

Ma, mi ne ostane drugega, kot to, da se šalim, zlasti v časih, ko so ti, ki se čudijo mojim zmožnostim, in jim manjka, kar obilo tistega pravega, da bi iz stihoklepanja do pesništva dospeli, prodajani in nagrajevani, medtem ko sem sam, že zdavnaj, sklenil, da ne bom raznim "strokovnim komisijam" v oceno svojih vrstic dajal! To je tako, kot...

Leta nazaj, v Crvenki se je pripetilo, na enem med festivali otroške poezije (pravilneje bi bilo poezije-spod-peres-otrok!), na katerih sem svetil, s svojo prisotnostjo. Nek dečko, Lav (lev, v prevodu), rojen pesnik, je, zapovrstjo (in z različnimi svojimi zapisi) osvajal nagrade, na raznih prireditvah, in, res, to dete (vrag ga vedi, kaj je danes z njim) je bilo, dobesedno, pesniški čudotvorec: med odraslimi pesniki, in zlasti "pesniki", jih mrgoli, ki bi dali nevemkaj, da bi pisali tako, kot on!

In sem, po prireditvi, pristopil k mizi, za katero je sedel, dečko, s svojima staršema, in z učiteljico, in nagovoril, najprej starša, s tistim pustite-mu-ostati-to-kar-je in z upam-da-se-zavedate-kakšnega-otroka-imate, medtem ko sem Lavu rekel zgolj čestitam , teraj dalje i uživaj u tome šta radiš!

Takrat se je oglasila njegova učiteljica, s svojim seveda-bo-nadaljeval-ga-usmerjamo-v-to... Bentiš, kot pavica je žarela, v poskusu, da bi otrokovim dosežkom svoje barve dodala, jaz pa, nek vrag me je pičil (me, očitno, vedno, pika), pa sem ji odvrnil zgolj - dokler vaših pesmi ne vidim, sem prepričan, da če kdo koga, potem poba zmore usmerjati vas, obratno nikakor!

Poezija, čudna zadeva. In zlasti družbeno nepotrebna, no, vsaj v času od enega do drugega praznika, in praznovanja. Z njo se rodiš, ali pa ne, z njo umreš. Seveda, tudi učiti se je moraš, vendar - tisti, ki se brez nje rodijo, tisti se lahko še tako trudijo, in se je skušajo naučiti, a ne bodo segli dlje kot do stihoklepstva. Pa četudi... bodo nagrajevani, in nagrajenci, slavljeni ob raznih priložnosti, in zlasti ob tako (v prazno in iz praznega) donečem "prazniku kulture"!