Zaigrajte mi »Jesen prihaja, Dunja
moja…«
Komajda
prisijalo je na prve vlake,
pospešil
domov sem korake,
prek
bližnjic in skozi dvorišča…
Zastavil v
vojski sem prijateljstva lepa,
na straži
pa še vnetje sklepa,
spomin, ki
gre v večna lovišča…
Vstopil
tiho sem, kakor miš,
budna mati
bila je, takoj se je prekrižala,
češ,
minilo je kakor piš,
dobro, da
si že tu, na poroko sva povabljena,
ti bo
Cigan igral, karkoli boš izbral…
Je poroka
poroka, tu ni kaj dodati,
ko kič z
alkoholom se brati,
nevesta,
popolnoma bela…
Kakor prav
je, vse dobro in zdrave otroke,
mi hipoma
rože iz roke
iztrgala
je in zardela…
Me tedaj
je Cigan ujel,
boter
pesem naroča, a jaz sem tu in ni mu mar,
zlat
nasmeh, zob je zablestel,
vem, da ni
ti lahko, a boš s pesmijo prej prebolel,
naslednjo tebi
pesem zaigramo v dar…
Zaigrajte
»Jesen vzhaja, dunja moja…«
jesen
mlada,
tambure
naj v transu zadrhtijo,
vem, da so
drugačne želje za poroko in veselje,
ampak dušo
solze mi grenijo!
Zaigrajte
»Jesen vzhaja, dunja moja…«
prav
počasi,
da beseda
ne bi v nič zletela…
stran
kozarce, steklenice, poletele bi kot ptice,
ko se
žalost v pesmi bo razvnela…
Dunja
moja…
Redko
vračam domov se in pišem bolj malo,
spominov
ni dosti ostalo,
boleči
hitreje hlapijo…
Ob šanku včasih
podobe se kar zavrtijo,
na njeno
poroko hitijo…
vse prave
ljubezni bolijo…
Ni da bi o
tem govoril…
Hitro
pride ta val, mi preti da me bo potopil.
A Cigani
so božji dar,
znajo vsem
se razdati, za drugo pa jim ni nič mar,
poslušajo
srce, strune zadehte…
Zaigrajte
»Jesen vzhaja, dunja moja…«
Ni komentarjev:
Objavite komentar