Skregana pesem
(original: Đorđe Balašević, Posvadjana pesma)
Ko je s
katedrale že v tretje drndralo,
za mašo se
dosti je zvezdic nabralo
in pločnik
kot potok srebrn se vije…
Mar so se
ulice zopet pomanjšale,
mar so se
sence brestov stanjšale,
ni dolgo
bilo me, čas v pozabo ovije…
Razdajam
korake, kot pijanec denar,
po novem
vse, le tu in tam je čas vnemar
kot
kažipot spomin razvlekel vse do nje…
Morda se
že je, vsaj malo, umirila,
morda
lahko bi celo slutila
nemir
goreč, ki preti razgnati mi srce…
Luna pa
pojma nima,
z neba
dremavo kima,
svojih
skrbi ima zadosti,
medtem ko
mene mika
da šel bi
mi z jezika
tisti
zahteven del »oprosti«…
Ona me
ljubi, vem, OK, ne prehudo,
vendar
dovolj, da ji vsaj malo je težko
ko
obrekljivke me zagrabijo za vrat…
Oblak ječi
ko ona čezenj se poda,
če kaj,
potem trmariti res zna,
še več, iz
trme zna spisati doktorat…
Le veter
srečno piha,
vrti se
brez oddiha,
nikdar mu
plesa ni zadosti,
medtem ko
misli peče
kako le se
po naše reče
tisti
zahteven del »oprosti«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar