Divji mandelj
(original: Đorđe Balašević, Divlji badem)
So se
kolesa v neznano podala,
na njihovih
poteh se življenje odvija,
ji na
stopnici je peta sfrčala.
Nekoč so
pogledi bili čista kemija…
Nedelja je
dobro krenila,
še zadnje
priprave za maturo,
v daljavah
so nam upi že dehteli…
Zidove
bajka je prekrila,
kot pravi
okras za avanturo,
z mandlja
divjega cvetovi so rdeli…
Kot lučke
so vetrovi nas pognali,
nekateri
so leteli, drugi padali,
smo v
deklicah že mačke prepoznali,
čez noč
najslabši so dijaki zavladali…
Vse mi
zvenelo je prav bajno,
mi sreča
je bila naklonjena,
na
promenadi pasel svoje sem oči…
Njo
srečeval sem le slučajno,
nenehno je
z napačnimi bila,
a vedel
sem, da sanja mandelj ki cveti…
Vse se da,
v kitici, dveh, v baladi,
puščava,
zelenje, pa čas, vročina in še hlad,
in še pred
refrenom nismo več mladi…
pred
kratkim je sama prišla v kafič Petrograd…
Skrivnost
se ni v očeh razkrila
svobodo
zlat okov je okoval,
daj,
odpelji me, s pogledi je rotila…
In k
vragu, kava je grenila,
vendar
okus sem od nekod poznal:
ta
divji mandelj, in leta so minila…
Ni komentarjev:
Objavite komentar