Da te ne dam tako lako, I

Še ena pesem o prvi ljubezni

(original: Đorđe Balašević, Još jedna pesma o prvoj ljubavi)

 

Nosil sem še kratke hlače, si predstavljal svet drugače,

brez trpljenja in krivice,

sanjal, da v nogometu, če ne prej, potem ob letu

se povzpnem med šolske špice,

ko z neba je priletelo in med rebra me zadelo,

da sem v hipu bil brez glave,

je imela pentlje bele in v nasmehu zažarele

njene so oči sanjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Šola dvignila je lovke z matke, angle, fizke, slovke,

se svoboda je razvnela,

ona se je spremenila, pudri, šminke in senčila,

drage je stvari želela,

v senci njenega početja, vse manj zvezd in vse manj cvetja,

večale so se daljave,

sem prenehal se pehati, stezo zanjo tlakovati,

zrl v nebeške sem planjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Jo, menda, je našla sreča, pravijo, da je noseča

in uspešnega ima moža,

se v bogastvo je ovila, avto, jahta, bela vila

na obali modrega morja,

jaz še vedno dni ne štejem in težavam v brk se smejem,

dušni mir mi zvest je pomagač,

si po svoje ta svet rišem, zvezde štejem, pesmi pišem,

saj ostal prav isti sem sanjač.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.