Provincialka
(original: Đorđe Balašević, Provincijalka)
Rekli so
mi, iz province bojda je prišla,
sanje in
ambicije je v kovček strpala,
prijatelj
naju je spoznal,
in ko sva
se srečala, Ona in jaz,
sem brž
dojel:
celo to
ozvezdje je za Njo provinca…
Srce
hotelo mi je v hipu izkočiti,
iskala sva
se v nekih preteklih življenjih,
za seboj
sem svet zabrisal,
zmote in
napake, ki me tiščijo…
Tako,
zlahka,
kot neko
nepomembno pristanišče…
In ko bi
smel
se samo še
enkrat zaljubiti,
ponovno bi
vzel obleko Večnega Poba.
In znova
bi
zmogel v
praznem dneve izgubiti,
želeč da
spet prikaže njena se podoba…
Nedostopna
za posmeh in spletke, zlobnih spev,
kot galeb
osamljen, ki nad morje je zletel,
besede bi
pokvarile,
v objemu
skupaj, in tišina čista,
sama,
svoja,
ubežnika
iz Nesmisla…
In ko bi
smel
se samo še
enkrat zaljubiti,
potem bi
spet gledal na breg, in v tišino.
In znova
bi
hitel
oblakom sanje razkriti,
in čakal
zopet bi na Njo,
na Njo
edino…
Ni komentarjev:
Objavite komentar