Životljenje

Od takrat, ko v svet zadihaš, prvič, nebogljeno,

ko ne veš sploh da obstajaš, v vesolju pika,

ko ne veš kam te ponese, in ti je vseeno,

od takrat že se vse bolj odmika…

 

Dan za danom, sat za satom, korake ti meri,

obećanja silna daje, poneko oživi,

više voli da se ruga, da se izneveri,

ko da te nimalo baš ne šljivi…

 

Ne pomaga, da se trudiš, da si vlečeš pota,

da, tako, povsem po svoje, v dalje se podajaš,

se, na koncu, rada skaže vsaka pot kot zmota,

ti pa sam, še bolj kot prej, ostajaš…

 

Gde je gužva tamo nema drugoga neg laži,

lažna ljubav i poštenje, lažno poštovanje,

pa zbog toga Čovek sebi baš samoću traži,

mada mu je društvo radovanje…

 

Ko dočakaš stara leta, zvrhan si prek roba,

razočaranja grenčino težko kaj poplakne,

čakaš, da se ti zaključi, da te čas pozoba,

in korak poslednji ti spodmakne…

 

Od trenutka kad te bace u život, da živiš,

ipak bolje ti je ići stazama Čoveka,

pa da samog sebe nosiš, za sudbinu kriviš,

mrvica će ostati bar neka…