Si
kamela
je vzela
šest
dni za dopust,
se
napila,
napolnila
grbi,
vse do ust,
pod
pazduhe
trave
suhe,
pa že
gre na pot,
se
zibaje
s
peskom daje,
kot
puščavski brod…
Do
Alžira
se zapira
v noč
ji prvi dan,
ji
obala
je
postlala
kot do
zvezdnih sanj,
z
jutrom hoče,
plavajoče,
v
Alicante vsaj,
mesto
blazno
je
prijazno,
plaže
pravi raj…
In
dospela
je,
kamela,
strogo
po načrtu,
noč
nočila,
se
hladila
v
sladolednem vrtu,
do kraj
dneva
ji
uspeva
v
mestne uličice,
pade
mrak,
gre na
vlak,
karta
pa do Nice…
Dan
četrti
ji naprti
grozo
mestne gneče,
zre
turiste
kakor
gliste,
vsepovsod
plazeče,
se
odloči,
pa brž
skoči
do
aeroplana,
so
koraki
nad
oblaki
hitri
do Milana…
Tam
svetišče
brž obišče,
kjer je
pleskal Vinči,
v
maskarpone
kar
potone,
ko jo
glad zvrtinči,
mleko
spije
in
zavije
v dan,
ki ji ostane,
sklene
trudna,
komaj
budna:
Šla bom
do Ljubljane!
V petem
jutru se ji stoži,
ko začuti
ga na koži:
Ne
samo, da je megleno,
dali so
jo v karanteno!!!
Od
tedaj, bežijo leta,
v kletko
pusto je ujeta,
molk
prekine, da vzdihuje,
tu in
tam polglasno psuje:
Res,
neumna sem kamela,
da dopust
sem si vzela,
da, naj
strela me zadane,
sem
želela si Ljubljane!
Ni komentarjev:
Objavite komentar