Moja stara obešalka

Potovalka, v njej zgolj nuja.

Skromno rad po poti pótim,

marsikdaj tako se zmotim,

zlasti, če se vreme kuja…

pa z rokavi za poletje

sem med bundami edini,

ali pa v hudi vročini

znoj znojim v pretoplo pletje…

Kakorkoli, v kotu čaka,

in, ob njej, še obešalka,

moja zvesta spremljevalka,

ki z menoj se v svet pretaka,

na vse konce, na vsa pota…

v njej papirja ždi nemalo,

ob pisalu je pisalo,

če popade me pomota,

pa bi se kaj zapisalo…

Bi jo moral, obešalko,

davno že z ramena sleči,

jo, iztrošeno, zavreči,

zrela je za generalko,

vendar…kaj sva vkup že dala,

kam se polnih rim podala,

je že zguljena, razpada,

a zadeve bolj obvlada

kakor nova, ki dražeče

nekaj let mi že šepeče,

češ, daj mene iz omare,

znebi se že tiste stare!

Čaka, čaka, v njej očala,

in še globlje, sred drobovja,

je za četico stihovja,

ki ga bova deci brala…