Iva

Tebi, dete…

Rojeva življenje se v iskricah sreče,

rojeva z utrinkom, ki v noč poleti,

in v sapi, ko nežno prek polja šepeče,

rojeva se v želji, da v up zagori.

Rojeva se v pot, ki je sploh ni klicalo,

a mora prek nje se podati vsakdo,

ne šteje le to kam korak bo peljalo,

pomembno predvsem je – čemu, in kako!

Ni sreče brez žalosti, solze brez smeha,

in dan ne blestel bi brez temne noči,

moči ni brez volje, ki rada odneha,

če ni neke zvezde na koncu poti.

Rodilo si se, in zdaj ni več vrnitve,

le večnost posutih vprašanj in pasti,

in v sled še poslednje se bo odločitve

pisalo le eno, preprosto – kdo si!

Rodilo si se, vso nemočno, v neznano,

rodilo, da stopiš v korak prek sveta,

za hrbet ni dobro premehko postlano,

ničevost nešteto obrazov ima!

Zdaj živi, živeče, naj ti bolečina

ne zaljša spoznanja lažnivih besed,

ne sanjaj v Človeka, preveč bo pelina…

Naj mila ti zgodba bo, dete! Tvoj ded.