Vetrovi

Vetrovi, sinovi prostranstev, divjajo,

raznašajo zgodbe, zapisane v prah,

in slednji še najdejo neko postajo,

pa v blato poležejo črke na mah…

Iz večnosti v večnost, nikdar jih ne mine,

pometajo čase z obraza neba,

prinašajo ujme, da srd k zemlji šine,

v zvezdah razpletajo steze do sna…

Včasih tuleče, in včasih pojoče,

neredko zakrivajo polja krvi,

takrat, kadar v času še nada se joče,

in sonce temnijo zdivjane zveri…