Robin hudi...

To nauk je o nekem Robin Hudu,

bil frajer je za čase starodavne,

budil je raji upe obetavne,

ko s klapo klatil se je po Šervudu…

Ga Meri mila silno je ljubila,

on pa ji služil s svojo je gorjačo,

k njej lazil čez bršljanovo vzpenjačo,

da prek noči v užitke sta zavila…

Iz hiše dobre, bojda, je izrasel,

a vsled režima prav globoko padel,

pa tuje si lastil je, drugim kradel,

in v gošči, med pretepi, lenost pasel…

Pokrova ni imel, da spod bi tlačil

v prestiž rohneče luksuzne mašine,

zgolj štiri podkve in le tri brzine

si med noge pred ježo je natlačil…

So čudna pota, ki jih čas pretaka:

je k babi lazil, pil in veseljačil,

in kradel ter se v brk postavam pačil,

pa še dandanes šteje za junaka,

ker je delil, do kraja, kar je kradel

(ni greha, ki odtehta polnoritost,

poštenost šteje le, če zbuja sitost);

v drugačnem bi takoj v nemilost padel

(ko bi, na primer, sebi le prisvajal

in ljudstvu apetite zgolj porajal)!