V kraljestvu tro(h)nečih tronov

Nekoč so se kraljili neki kralji,

kraljevo kraljevali prek prostranstva,

in daljnozrli v dalj, iščoč v dalji

namen kraljevosti kraljevega poslanstva.

So družili v kraljevski se družitvi,

delili v stičnosti strasti različne,

in bili boj v pozornosti buditvi,

podeč se v dame, modrokrvno mične.

Pa tekel svet od konca je do kraja,

se luna je selila v svoje krajce,

nič ni se snelo s svojega tečaja,

šla miš je v sir, lisica pa nad zajce.

In red redil vse svoje je redarje,

se v tropih trop medil in tropovičil,

polegle so norice se, in garje,

v nateg nategnjen, kdor je kaj ušpičil.

Potem pa so se časi spremenili,

sklenile združene so ljudske glave,

da vse kraljestvo bodo v šir delili,

povzdignili pravice nad postave.

Ko tone vrh, do dna se vse razkraja,

prah švigne in se dvigne, dan prekrije,

s tečajev vrata je spodnesla raja,

po dejmokrastično do anarhije.

Odsihmal svet se v čudno čudnost vije,

vsi kralji so zajeti in pobiti,

s prestolov njihovih nič več ne sije,

podlegla čast je v slast neštetih riti.