Kako si bom veselje ustvarjal?!

Včeraj sva govorila. Pravzaprav sem včerajšnji dan izkoristil tudi za to, da sem kar nekaj klicev opravil, in se, v miru, zdaj, ko Malčice ni tu, z nekimi petimi, šestimi pogovoril. In sem govoril tudi z njim, ki ve, pravzaprav je prepričan v to, da ve, vse in o vsem. Tudi o meni, kakopak, kajti »pozna« me že več kot pol stoletja…

 

Težko se pogovarjam z njegovimi razumevanji, razlagami le-teh. In tudi včeraj mi je razlagal o življenjih nekih frojdov, gandijev, o življenjih nekih slikarjev, ki so se, v okvirih lastne materialne bede in izhajajočega dobesedno crkavanja, svojemu delu posvečali, in niso živeli tako, kot živijo skorajda vsi, zase, in sebi, po tistem da-mi-je-čim-boljše. »Ve« tudi o njih, kako ne bi, vedel, ko pa biografije bere. Pri čemer niti tega ni zmožen upoštevati, da so tolmačenja piscev teh biografij eno, življenja tistih, o katerih pisci govorijo, pa nekaj povsem drugega, piscem celo, vsaj večinoma, nedosegljivega, nerazumljivega. In tudi on, ki te biografije bere, se z nikakršno tvornostjo ne izkazuje, in se nikoli ni, pa da bi zmogel tvorce, njih pojmovanja, njih odločanja, njih življenja razumeti. Ne, on pozna izključno obči da-mi-je-čim-boljše…

 

Tudi na ljubezen je besedo naneslo, oziroma, po njegovih »razumevanjih«, na »ljubezen«. Nič kolikokrat mi je že priznal, ko sem mu o tem pripovedoval, da je sebičen, a še vedno ni zmožen dojeti preprostega dejstva: sebičnost in ljubezen ne gresta vkup! Pri sebičnosti imaš namreč rad sebe, in ti je tisti jaz, meni, zame, v ospredju, dočim je ljubezen odrekanje sebi, celo sebe, v prid tistega, katerega imaš rad. Pa šele skozi veselje drugega tudi do lastnega dospeš, če že. Kakorkoli že…

 

Proti koncu pogovora mi je zastavil vprašanje, sila bebasto vprašanje, ob katerem sem se komajda vzdržal, da ga nisem k vragu poslal. »In kako si boš ti danes veselje ustvarjal?«

Ja, dobesedno grozljivo je, kadar te nekdo, ki »ve«, tudi o mišljenju, čustvovanju, doživljanju… kadar te nekdo, ki »pozna« tvojo pot, tvoje doživeto… kadar te nekdo, ki je poln »modrosti«, iz raznih knjig pobranih, a nikoli, še od daleč ne, dojetih… povpraša o tvojem veselju!

Veselje?! Kako si bom veselje ustvarjal?! Enostavno: oprano perilo bom obesil, pomil posodo, drv nanosil, nekaj partij šaha odigral, morda tudi kaj zapisal, in dan priganjal, da mine, da čim prej mine. Ja, da zaokrožim, to svoje veselje – morda bom tudi nek film gledal, če mi bo »sreča« toliko naklonjena, da na programih ne bodo same bedarije.

 

Da, marsikdaj mi je žal, da sem porojen v podobi socialnega bitja! Eno samo osebo namreč imam, s katero se zmorem, malodane enakovredno, skorajda o vsem pogovarjati, pa si ne smem dovoliti tega luksuza, če želim ohraniti zmožnost (po)govora, da bi vse tiste, s katerimi mi ni moč tega doseči, brisal z »liste« sogovornikov. Na srečo večinoma še gre, s temi ostalimi, vselej najdemo teme, pri katerih je pogovor izvedljiv, ne da bi se pogovarjali o banalnem, neumnem… in predvsem banalno ter neumno. Denimo o mojem veselju.