Prvi
dan, danes, v tednu dni, da sedim ob drugi kavi. In da jo pijem, zares pijem,
ne da lovim požirke, da jo kradem času. Žal, kajti – raje bi nemir in Malčico,
kot pa mir in kavo…
Maloprej
sem obesil njena oprana oblačila, za nabito poln stroj jih je bilo, potem sem
tudi zajtrkoval in kosil, hkrati. Jutri bom dal v pranje še njeno posteljnino,
in neko ostalo »belo«, upam, da bo dovolj prostora na sušilu…
Ko bi
zapisal, da sem minuli teden preživel čudovito, bi pretiraval, in bi krepko
pretiraval! Kdor je doživel takšne svinjarije, kakršne sem doživel jaz, kdor je
spoznal takšne prašičje, celo v njih kapitalnih podobah, kakršne sem jaz… temu
zmanjka moči, dokončno, za vselej, da bi kadarkoli zmogel do česarkoli
čudovitega dospeti! Zahvaljujoč življenju, kakopak, pardon, zahvaljujoč
svinjarijam in prašičjim! Je bil pa lep, minuli teden, kolikor zmorem, v danih
okoliščinah, o lepem govoriti, vsaj toliko lep, da sem, večinoma, celo
preklinjanje uspel potisniti nekam v ozadje, čeprav…
Že
vrsto let si želim, ob takšnem času leta, ko neke menjave koledarjev beležimo,
da bi imel raketometalec. Pa da bi, tu in tam, nek »pozdrav« poslal, dotičnim,
v okolju, tistim, pač, ki ne morejo mimo svojih primitivnih nagonov, tudi
tistih, ki se odražajo v tekmovanju kdo bo močneje, siloviteje, glasneje, dlje…
pokal, in kazil mir noči in dni! Samo, ko pomislim…
Na neke
v bolnišnicah, ki naj bi okrevali, in za okrevanje tudi počitek potrebujejo… pa
na neke, ki imajo že tako težave s spanjem… pa na otroke, premajhne, da bi
občemu norenju pridodajali, in prevelike, da bi, siti, spali kot klade… in ko
pomislim na živali, ja, tiste uradne, ne te dvonoge, za ljudi samooklicane…
Živim v
okolju, v katerem posamezniki gojijo konje, krave, pač, neke domače živali… le
kako je lastnikom teh živali, ko v hlevih, denimo, skušajo (u)miriti paničen
strah, zavoljo katerega zna zlahka do poškodbe, celo do usodne poškodbe
dospeti?! In ko pomislim na ostale, na tiste »divje«, prosto živeče… srnjad,
jelenjad, zajci, pač, lisice, jazbeci, karkoli že so, na ptice… v jatah so
brezglavo letale naokoli, v najgloblji možni temi, vrag vedi, koliko jih je
končalo, ob trkih v drevesa, v neke objekte…
Sam sem
imel »srečo«, Mala je namreč zaspala šele ob enajstih, enaintridesetega, in je
tako čvrsto spala, da sem uspel (u)miriti oba cucka, na verandi, v času
najglasnejšega, dobesedno idiotskega pokanja! In preklinjal, ob tem, kakopak.
Osebno
bi prepovedal tovrstno uporabo pirotehnike. Še več, prepovedal bi zdravstveno
oskrbo vseh tistih, ki bi poškodbe utrpeli zaradi raznih petard, pa »topovskih
udarov«, ognjemetov. Naj se soočijo, v celoti, s svojim, vsaj s tem in takšnim,
izkazovanjem!
Ja, »novoletni«
časi, in poplava nekih puhlic, nekega, večinoma praznega besedičenja, samega
sebi namenjenega. In tudi v tej poplavi je moč razbrati med vrednim in
nevrednim, ter najti tisto, kar zmore zares seči tja, kamor naj bi človečnost
seg(a)la…
»V tebi
je dejanska človeška toplina in empatija, katero je pri redkih moč najti in
prepoznati. Hvala ti zaradi tega! Upam, da v teh dneh najdeš časa tudi zase, in
da si obkrožen s tebi najdražjimi, s tistimi, katerim si dal priložnost, da
živijo, s tistimi, za katere si se žrtvoval, in to, še vedno, počneš!«
Da,
določene besede znajo »udariti«, toplo, prijetno »udariti«, zlasti takrat,
kadar veš KDO jih izreka, in osebo poznaš kot človeka, dejanskega človeka!
Čeprav…
Kar je
v meni, in kar sem dajal… za večino primerov si to lahko samo očitam, češ,
bebec, le čemu ti je bilo treba, večinoma je bilo namreč ne samo popljuvano,
pač pa dobesedno poteptano! In, ne, niti slučajno se ne bi podpisal pod tisto,
da se dobro z dobrim vrača, daleč od tega, vsa moja spoznanja govorijo samo o
tem, da gresta dobrota in idiotizem z roko v roki! Kar se pa časa-zase tiče, in
neke »obkroženosti«…
Nikoli
nisem zase živel, vedno sem potreboval neke druge, da sem lahko do svojega
življenja dospeval, in tudi v minulih dneh nisem prav nič pogrešal nekega
zase-časa, pač pa sem bil več kot zadovoljen, da sem se smel Malčici namenjati,
biti v njeno veselje, in ji delčke istega zase »(u)krasti«…
Obkrožen,
pa… ha-ha-ha-ha-ha, ta je zares dobra! Edino, s čemer sem zares obkrožen, so »lepa«
spoznanja, in neke tekoče težave, s katerimi se, kakor vem in znam, soočam.
Mala je namreč premajhna, da bi me obkroževala, me raje krog svojega mezinca
vrti, čeprav…
Ja,
lepe dneve sva preživela, in enega samega trenutka ni bilo, da bi ji vsaj neko
najmanjšo sled sence na obrazek polegel! Raziskovala sva okolico, neke gričke
in gozdičke, travnike in pašnike, do katerih poprej nisva mogla, zaradi živine
na paši, in radi električnega pastirja, delčke, na katerih tudi sam poprej
nikoli nisem bil. Pa kavo mi je pomagala (z)mleti, palačinke sva skupaj pekla,
kuhala, gugalnica je komajda do počitka dospela, tobogan tudi, ogromno
tata-ama-Lilo in Lila-ama-tato najinega lovljenja je bilo, pa skrivanja,
risanja, barvanja, sestavljanja sestavljank, predvsem pa…
Ne
glede na to, kdaj sva se odpravila spat, nikoli ni vragec pred enajsto zaspal!
In vedno, dobesedno vedno, vseh sedem večerov v tednu, sva zaspala v najinem
objemu – jaz sem objemal njo, ona pa svojega tato, kot klopek prižeta k meni.
Zjutraj pa – naj bo še tako oblačno jutro, ko zagledam svetle, modre, tople
očke, usta, od ušesa do ušesa v nasmeh raztegnjena, ne najdem enega samega
lepšega »dobro jutro« kot je njen izgled! In objemov, koliko jih je bilo tudi
sicer, tekom dni, dobesedno hitela sva si, z njimi, pripovedovati, o tem,
koliko v sebi drug drugega premoreva, nosiva…
In
danes sva šla narazen, za cel teden. Še Astrid je temu nasprotovala, in
poskrbela za to, da se je odhod premaknil za tri ure. Baterija je odpovedala,
dokončno. A imam takšnega mehanika, ki ve, kaj je to korektno sodelovanje, in
je »priletel«, takoj, ko je mogel, z novo baterijo, kasneje pa, ko sem Malo že
odložil, v svoji delavnici še na novo zagnal računalnik v avtomobilu, ker so
hotele lučke, ki o raznih okvarah govorijo, svetiti kot na novoletni jelki. Ja,
moje »srečno« se je prav »srečno« zastavilo, vsaj v denarnem smislu, povsem
nenačrtovan izdatek, na začetku nekega novega, bojda celo srečnega leta…
Sreča?!
Ne zavidam tistim, ki zlahka o neki svoji sreči govorijo, nevredno je, vse, do
česar zlahka dospevaš, obenem pa – edina sreča, ki zares velja, in se zmore
celo trajno izkazovati, je tista, do katere sam dospeš, ker jo v sebi najdeš.
Dokler jo še imaš volje iskati, ker ti je življenje, pardon, svinjarije in
prašičji še ne pobijejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar