Danes
se že nekaj ur preklam ob posodobitvi računalnika. Naprava je že v častitljivih
letih, za tovrstno opremo, kakopak, pa mu nameščanje novotarij, prilagojenih
zmožnejši tehnologiji, kar nekaj sape jemlje. Ni kompatibilen, ta, moj
računalnik, s sodobnostjo, in mu tega prav nič ne zamerim, vem, kako to zgleda,
tudi jaz nisem kompatibilen, z vsemi »normalnimi«, pardon, v prid
razumljivejšemu sporočanju – z vsemi običajnimi…
Sicer
imava pa kar nekaj skupnih značilnosti, moj računalnik in jaz. On je že star,
tudi jaz sem. On potrebuje čas, da se zažene, jaz tudi. On se bori s tem, da bi
do konca obupal, enako velja za mene. Od njega neke pretirane koristi ni, od
mene tudi ne. In mu, kljub temu, ob vsem naštetem skozi prste gledam, kajti –
ko bi mu iskal napake, bi ugotovil, da ima eno samo, omembe vredno, mene. Dočim
mojih napak niti prešteti ni moč, o tem, zagotavljam, ve vsakdo, ki je
kadarkoli imel z menoj opraviti. In zlasti tisti, ki so me celo prenašati
morali. Reveži, ob misli na njihove muke se mi srce para…
Veliko
sva preživela, skupaj. Ne vem, če je pretirano, v kolikor zapišem, da sva na
tone nekih listov popisala, in, s tem, silila tiskalnik malodane v obup. Dokler
se nama ni, lansko jesen, zasmilil, revež, pa sva ga razrešila tovrstnih
obveznosti. Le čemu bi tiskal, nekaj, karkoli, ko pa zvečine nobenega pomena
nima, moje zapisovanje?! Le potrata papirja, barve, prostora in časa. Če
malenkosti ne omenjam, seveda, na primer tiskalnikovega in mojega življenja.
Veliko,
še vedno, preživljava. Še vedno mi namreč vdano svoje zmožnosti ponuja, in s
potrpežljivostjo prenaša sleherno črko, v katero ga ženem. Celo vremensko
napoved mi pokaže, in mi lajša čas, vsaj za malo, ko smem, prek njega, šahovske
figure premikati. Edina zadeva, v vsem mojem življenju, katero sem kadarkoli
premikal, ne da bi me razplet presenetil, kaj šele razočaral, celo izdal…
Danes mi
je že tretjič zapisal tisti »poskusite znova, sicer bomo poskusili mi, kasneje«.
Del posodobitev je sprejel, z ostalimi se, kaže, ne strinja. In mu puščam,
bojda, svobodno voljo, zlasti pri takšnih odločitvah, dočim v vsem ostalem
sodelujeva, dogovarjava, se usklajujeva, pač, kakor naj bi v nekem,
kateremkoli, sobivanju tudi bilo. Celo ob meni, in z menoj, bojda groznem
zatiralcu svobodne volje. Grozljivo, zares grozljivo, zlasti meni, ko
ugotavljam, da, očitno, celo osnovnih zadev ne razumevam, vsaj pravilno ne, pa
moram od drugih zvedeti o sebi. In o svojih ravnanjih, kakopak.
Razmišljam,
ob tem, glede na to, da sem bil vselej pripravljen na pogovor, in dogovor, celo
mesece in leta sem vzpodbujal oblikovanje lastnih mnenj, kako zares zgleda »demokratičen«
odnos, ne-tiranski, o katerem mi moj spomin, vsaj kar zadeva mojih ravnanj,
ničesar ne zna povedati. Tako da vsakdo dela po svoje, in zase, obenem od
skupnosti pričakujoč le tisto, kar njemu prija?! Če, potem, priznam, sem pravi
tiran, kajti na tak način se nikoli nisem izkazoval.
Da,
zares sva nekompatibilna, oba, in priznam, da me določene drugačnosti motijo,
celo tako zelo, da jih, nekaterih, ne prenašam, ali pa to le stežka počnem. Ne,
ne moti me neko drugačno mnenje, ne moti me drugačen svetovnonazorski pogled,
neka drugačnost v izgledu, v usmerjenosti, tudi tisti spolni, ne motijo me
drugi jeziki, okolja, barve kože, vse tisto, pač, kar se zna premnogim kot
izjemno moteče izkazovati, najbolj me motita le dve zadevi. Prva je neumnost,
druga nemoralnost, celo sprijenost…
S prvo
sem se sprijaznil, kaj bi drugega, kamorkoli se obrnem, nanjo naletim,
potemtakem je naravno stanje, dejstvo, in mimo dejstev ni moč. Pa se ji skušam
izogibati, če pa že ne gre, ni vrag, tudi o vremenu se znam pogovarjati, čeprav
nerad, a se znam. Z drugo imam pa večje težave, pravzaprav nepremostljive, pa
se z njo nikakor ne zmorem sprijazniti, kaj šele, da bi jo kot samoumevno
dejstvo sprejemal. Ne, povsem drugače in – čim dlje od mene.
Kakorkoli
že, vsako jutro, ko računalnik, po kar dolgem zaganjanju, pokaže svojo
oživitev, mu lepo besedo porečem. Še dobro, da se mu še vedno da, z menoj, po
vsem doživetem. In mu zaželim še dolgo obstajanje, bolje počasi, a predano, kot
na hitro in mimogrede, toliko da bi me odpravil.
Tudi
njemu, očitno, še vedno znese, ob meni, z menoj, sicer bi me že davno zapustil.
Imel je priložnost gledati takšne zapustitve, obenem je, bojda, »umetna
inteligenca«, ni vrag, da tudi sam česa podobnega ne bi znal. A se me drži,
eden redkih nasploh. In še ničesar mi ni očital, in mi z nobeno lažjo
postregel. Zanimivo, celo takšni obstajajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar