Oprosti, ker sem…

Marsikdaj me je že prijelo, da bi izustil, nekomu, pač, kakor nanese, nek »oprosti, ker sem, ker obstajam, natanko takšen«, a sem se v zadnjem hipu, iz neznanih mi razlogov, premislil. Nikogar namreč še nisem slišal, da bi se meni opravičeval, pa da bi bila potreba po neki vzajemnosti. Tudi tistega »oprosti, ker me ni, za tvoje potrebe« še nisem izrekel, zgolj do »ne, ne računaj več name« sem dospel, ne da bi ob tem potrebo po opravičevanju začutil, zgolj, če je tako naneslo, razloge sem skušal pojasniti, tudi večkrat, dokler navada ni železne srajce zapustila in se kot tkanina, dodobra razparana, izkazala. In mi je, sprva, šlo težko iz ust, z dobršno mero motivacije pa vse lažje in lažje. Ni vrag, ko se znajdeš malodane v podobi nekega stikala, na katero vsakdo pritisne takrat, in zgolj takrat, ko bi vklapljal, sebi, kakopak, takrat zna tudi odklonitev do čvrste drže dospeti, in neomajne…

 

Tudi pogojeval nisem nikoli, v stilu »dam ti…« ali pa »naredim ti, če bo tako in tako,« če sem že nameraval dati ali narediti, sem to tudi storil, da bi se, včasih, kasneje neki drugi pričkali in preklali krog danega, narejenega, terjali, si pogojevali, oporekali. Pa sem se spričo tega raje odločil, da takšnim, v izogib mojemu pogojevanju, raje več ne dajem, ali počnem. In kadar sem sam slišal tisti »če bo(š) tako in tako, potem računaj name,« sem raje svoj hvala-ne-potrebujem izustil, kot da bi na pogojevanje, marsikdaj po izsiljevanju smrdeče, pristal…

 

Dogajalo se mi je, da so mi, ob nekih ohladitvah odnosov, celo prekinitvah, hoteli vračati podarjeno, in tudi to sem že izkusil, da sem šele s prepričevanjem uspel obdariti, s prepričevanjem v stilu ne-jaz-pa-ne-bom-hotel-nazaj-tistega-kar-sem-dal-v-primeru-če-se-nama-odnosi-skazijo. In se ob tem čudil, sprva, kako sploh obstajajo takšni, ki terjajo darove nazaj, iz česa so narejeni, kako sploh doživljajo osnovne opredelitve nekega sobivanja. Danes se ne čudim več, ne tem in takšnim, ne drugačnim, pravzaprav se ne čudim več ničemur, razen, tu in tam, sebi, ker…

 

Ne vem, morda radi tega, ker se, še vedno, učim reči tisti »ne«, ker, še vedno, v nihanju med potrebo, mojo, po biti-človek in izkušnjami dajem prednost potrebi, ali to vsaj skušam početi, namesto da bi zarezal, radikalno, dokončno. Čeprav pomnim, čeprav si ponovitev ne želim, čeprav se zavedam, da so izjemno redki, pri katerih je moč pričakovati dejanske, vsebinske njih spremembe. Preredki, da bi bili v oporo razmišljanju o človečnosti, nasploh izkazovani.

 

Včeraj sem, po dolgem času, zasledil misel, kateri nenehno pritrjujem – boljši kot si, slabše se ti godi. Normalno, drugače biti ne more, bolj kot so stanja kontrastna, bolj njih nasprotja delujejo, pa… bolj kot si bled v svojo polt, bolj te bo sonce ožgalo, bolj kot si v gradnjo prizadevaš, bolj te bodo rušilci motili, bolj kot si uvideven, bolj te bo sebičnost udarjala. Sebičnost pa je obča »odlika«, ne nazadnje – nagoni poslujejo po načelu boja za obstanek, v le-tem pa je prvi sklon ednine na prvem mestu. In s takšnimi dejstvi se je težko soočati, in čeprav se vse življenje z njimi srečuješ, se jih skušaš, postopoma, s pomočjo sleherne rane, prizadejane ti, navaditi, se jih nikoli docela ne zmoreš, zlasti, če si imel priložnost, redko sicer, a kljub temu, tudi drugačno spoznati. In še zlasti se ne moreš navaditi na misel, ki skuša celo želja postati, resda plaha, a kljub temu, želja, da bi tudi sam postal običajen delček običajne običajnosti. Ne gre, bi se človek samemu sebi moral odreči, da bi takšen kakršni so ostali postal. In za to je davek prevelik, krepko prevelik!

 

Oprosti, ker sem?! Jebi-se, po domače, še bolj tožno postane, kadar se skuša pot, usmerjena v čisto, umazaniji opravičevati! Ne, ne, je že bistveno prikupnejša misel na nek, denimo, komet, ki trešči na planet »viškovne« ničevosti, da ga, za vselej, smradu odreši…