Naj bo
vsakomur v zadovoljstvo, svinji njeno blato, ptici sinje nebo.
Blato
se ne bo upiralo, je sebe, in svinje, vajeno, nebo pa bo zvezdo potočilo, ko
ptica v temo pade.
Naj
rilci krulijo, in ptice žgolijo. Prvih se ogibam, druge obzirno, od daleč, v
dihanje zajemam. In bi za njimi poletel, če ne drugače, z vetrom, v daljo, v
tihoto, na sveže, v čisto, v spokoj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar