Do
nedavnega nikoli nisem pripravljal palačink. Pekel sem, mase delal pa…
Že kar
nekaj časa nazaj, domnevam, da vsaj desetletje, sem sicer poskusil, a mi ni
uspelo ujeti prave gostote mase, pa tisto, kar sem spekel, niso bile ne
palačinke, pa tudi šmoren ne. Zgolj nekaj »za pojesti«. In sem takrat razčistil
s to zadevo, ugotovil, da ne znam narediti ustrezne mase…
V
želji, da bi Mali povečal izbiro, pri njenem (po)sladkanju, sem se spomnil na
palačinke. Čeprav ima, vedno, na voljo neko izbiro, sladoled, kolač, torta, zavitek,
različni piškoti, neki bonboni, čokolada… to je vse tu, takrat, ko je doma, da
s sladkanjem zaokroži obroke. In sem se, nedolgo nazaj, opogumil…
Že s
prve mi je uspelo narediti maso. In kakor mi je spomin pripovedoval, tako sem
jo dal, za nekaj ur, »počivati« v hladilnik, da bi jo kasneje, pred peko,
nekoliko zgoščeno, malček razredčil, pa se je kot odlična za izvedbo
zastavljenega izkazala. Tako sem se opogumil, zbral zadostno mero »palačinkaste
samozavesti«, s čemer so palačinke postale reden del »prehranskega
dopolnjevanja«…
Vedno
jih več spečeva. Koliko jih sproti ne poje, toliko jih spraviva, na ustrezen
način, da se ne (o)sušijo, in jih znava tudi tri dni (po)jesti. In prejšnji
teden sva jih dvakrat pekla, pa palačinke samo en dan niso bile med ponujenimi
možnostmi…
Včeraj
sem naredil nekaj, za kar sem kar premišljeval, če bi, ali ne bi, naredil sem –
maso za palačinke. Danes, po kavi, jih bom pekel, da bodo za kosilo in za
večerjo. Tega sicer ne bi počel, v drugačnih okoliščinah, kajti ne da se mi
zgolj zase, in sebi, ubadati s pripravljanjem jedi, obenem pa skušam čim manj
potrošiti za lastno prehranjevanje, vendar – jajčka so že nekaj časa ležala v
hladilniku, dve sta ostali, in me je misel o tem koliko časa bosta še uporabni,
neoporečni, povedla do ugotovitve, da je le bolje, to, da za Malo sveža
uporabljam…
Tako
bom danes pekel palačinke, in prvič sploh na štedilniku na drva. Domnevam, da
neke pretirane razlike, v odnosu na plin, ne more biti, morda, to bom še
ugotovil, bodo palačinke celo lepše, bolj enakomerno (s)pečene, v svoji
obarvanosti, in, če bo tako, potem bo nabava nove jeklenke počakala še vsaj do
marca, morda celo nekoliko dlje. Da se čim prej znebim minusa na računu. Ni mi
prijetno, vselej mi je bilo neko zadolževanje, neke prekoračitve obstoječih,
dejanskih zmožnosti, muka, in kadar ni šlo drugače, takrat sem komaj dočakal
trenutek, ko sem se dolga znebil. Raje posojam, kot pa si izposojam.
Da,
luksuz si bom dovolil danes, čeprav – ko pomislim na to, da si bom za manj kot
dva evra (vsaj) dva obroka zagotovil, ugotovim, da domnevna potrata le ni tako
potratna, vsaj bolj ne kot katerokoli hranjenje, katerega večinski del tako in
tako konča v kanalizacijskih ceveh. Pa še dan si bom »popestril«, za uro vsaj,
ko si bom, s peko palačink, »živetje osmislil«…
Me
mika, tako za šalo, da bi prijatelja poklical, in dopolnil odgovor na njegovo
vprašanje »s čem boš danes do veselja dospel«. S ponvijo, s ponvijo, dragi moj,
in z žretjem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar