Sraka
je sraki podobna, v osnovah svojega izkazovanja celo enaka, vsem ostalim
srakam. In mi je povsem vseeno to, v kateri krošnji domuje, kateri jati
pripada, sraka, še naprej, ostaja, zgolj in samo – sraka!
Kakopak,
srake se z menoj ne bi strinjale, pravzaprav se sploh ne zmorejo, strinjati z
menoj, za kaj takšnega imajo namreč krepko premajhne glave. In v teh glavah se
sklicujejo na neke, bojda sila pomembne, razlike, na osnovi katerih je moč
srake razlikovati, jim celo večje, ali pa manjše, vrednosti pripisovati. Tako,
denimo…
Tiste,
ki na javorju bivajo, so Javorščice, one z bukve Bukovščice, spet tretje
Lipovščice… in to je sila pomembno, za srake, seveda, kajti domača krošnja je
le domača krošnja, z nje se smejo srake po svoje iztrebljati, in ga ni tujca,
ki bi se kar tako, zlahka, upal ogrožati domorodne kljune, v smislu njih
etične, pardon, krošenjske pripadnosti!
Tudi
vedo, srake, da vrh javorja povsem drugačna nadnaravnost obstaja, kot, denimo,
vrh bukve ali lipe, in vsakemu teletu, pardon, srakastemu, so njegove jasli
edine, ki štejejo. So dane, same po sebi, pa bi jih bilo grešno zavreči, celo
podvomiti v njih veljavo!
Je pa
dejstvo, da vse srake zavidajo Orehovščicam, vsaj takrat, kadar orehi dozorijo,
in jih je moč nositi na cesto, jih pod kolesa mimo vozečih polagati, in v
blagostanju živeti. Ja, Orehovščicam se ni potrebno pretirano naprezati, pri
njih denar, pardon, orehe, celo zdrobljene, kar s ceste pobirajo…
Pri
srakah sta temeljni vrednoti sveta krošnja, domača, kakopak, in sveto
pripadanje tej krošnji, in katerokoli srako boš povprašal o tem, katera krošnja
je najlepša, najprijaznejša, najbolj civilizirana, no, vsaj napredna, vsaka bo
izkrakala, da je takšna – njena! Kako ne bi bila, ko pa sraka na temelju tega,
da krošnji pripada, vrednost taiste krošnje povzdiguje, s tem, kakopak, tudi,
če ne celo predvsem, lastno. Z drugim se namreč nima postavljati, vse srake o
istem krakajo, se za sitimi kljuni prek sveta poganjajo, in, zlasti – izserjejo
vse, kar se jim v odvečnosti izkaže.
Ne,
resnično, nikoli nisem razumel pomena teh sračjih vrednot, čeprav nekaj vem o
majhnosti, o izhajajoči potrebi po pripadnosti, s tem tudi o izkazovani
brezličnosti, neprepoznavnosti, sračji, seveda, vselej sem se skušal slepiti s
tem, da so jim vredni sonce, nebo, zelenje, vodovje… pa četudi se mi, na
slednjem koraku, taiste srake kot nevredne naštetega izkazujejo. Še krošnje si
ne zaslužijo, v bistvu, tako podobne, celo enake druga drugi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar