Ko v
današnjem dnevu vraga k hudiču pošiljam, se upira, silovito, da vrši prek brega
tako, da bolj skorajda moglo ne bi. Užaljen je, baje, pa se v srditosti svoji
razkazuje, češ da pa on meni nikoli ničesar slabega ne bi naredil, meni že ne…
Ne
verjamem mu, besedice ne, ma, celo črke, sem že slišal, taisto, nekoč, in dobro
vem, kaj se je izcimilo. Ne, ne, ničesar slabega, ne, kaj bi bili malenkostni,
ko pa se je samo in izključno slabo, kar tako, povprek, zavrtelo! In je tisti
meni-nikoli podobe predvsem meni, če ne celo samo meni zapopadel!
Ja, ne
verjamem mu, pa naj vrši kakor hoče, k sreči rastje ni ozelenelo, v nasprotnem
bi do tal polomil, vse, domnevam da s pojasnilom, da za moje ogrevanje skrbi.
Ne, ne
verjamem vragu, in njegovi črni duši, pravzaprav hladu in praznini, ki namesto
nje za nečednosti skrbita.
In – še
najbolj divja, ko vrata odpiram, da lahko kosmatinci svojo promenado
izkazujejo, žvižga, skozi okna in vrata, pa gledam, da čim prej zaprem, in celo
kapo, volneno, si prek ušes dajem, da bi me njegovo pravičniško, pravzaprav
vražje negodovanje utišano doseglo.
Obstaja
vrag, obstaja, za razliko od boga, celo pravljično se zna izkazovati, in bolj
ko tako počne, bolj na koncu udari. Kdo ve, če ni bog prav zaradi njega iz-umrl!
Pobasal šila in kopita, sonce dnevom ukradel, nočem pa zvezde z neba snel. Da
so še sanje izpuhtele.
Ni komentarjev:
Objavite komentar