Noč
standardna, po njenem odhodu, neprespana. Večinoma ob šahu preživeta. Zjutraj
sem toliko šel dol, da sem pomil pekače, zakuril, in na štedilniku na drva kavo
skuhal. Plina nama je zmanjkalo, nekaj dni nazaj, pa sva in še nekaj časa bova na
drva kuhala. Da »proračuna« še dodatno ne spravljam v zadrego…
Ne
razmišljam »sodobno«, pravzaprav sem z »razmišljanjem sodobnosti« skorajda
praviloma skregan! Po eni strani, denimo, nenehno čvekedrajo o energetski
odvisnosti, o možnosti tega, da dobavitelji »zaprejo pipe«, pri elektriki,
plinu, na primer, po drugi strani pa se malodane vsi, ki se v lastno reševanje
stanovanjskega vprašanja podajajo, odločajo za »čiste« vire ogrevanja, kuhanja,
po možnosti takšne, da ni nekega posebnega truda potrebnega, samo gumb obrneš,
stikalo pritisneš, in že je toplo…
V petek
sva bila malodane celo dopoldne brez elektrike. Se rado zgodi tako, na
tukajšnjem koncu, večina vodov, še vedno, poteka »po zraku«, kdo ve koliko
kilometrov kablov je speljanih skozi gozdove, eno podrto drevo, pa je – mrk! In
se hitro v neprijetnem položaju znajdeš, če je elektrika edini vir, s katerim
razpolagaš, za gretje in kuhanje, tako da…
Ja,
kjerkoli sem sam odločal o načinih ogrevanja, povsod sem si tri možnosti
omislil, tudi tu, elektrika, plin, in klasika, na drva. Pa še poseben čar ima,
kadar se ogrevaš na drva, jedi pa so, tako vsaj trdijo, okusnejše. Je pa res,
da je ob klasičnih načinih potrebno nekoliko rokave zavihati, in to večkrat…
Tudi
Malo uživa ob takšnem ogrevanju. Vedno je poleg, ko dajem polena v kurišče,
tudi dodaja mi jih rada, in marsikdaj si zaželi gledati plamene, pa ji vratca
na štedilniku odprem, za hipec, dva, da vidi kako zadeva deluje. In menda sva
se že naučila razlikovati med besedama »koleno« (kakor je prej polenom pravila)
in »poleno«. Ne vem, bom naslednjič preveril, če še drži moja razlaga o tem,
kaj je koleno…
Tiho
je, jutro, kadar ni vrageca razbojniškega tu. In se tihota razvleče v nedogled,
in četudi so opravila lažje o(d)pravljiva, to ne zmore nadomestiti njene
prisotnosti. Dušica moja mila, dobra, predvsem pa tako čista, v svoji iskreni
predanosti, da čistejša biti ne more. Skorajda kazi običajnost, tako prijetno
kontrastno se odvija. Sama toplina, nepreračunljiva, brez trohice neke
zahrbtnosti, pokvarjenosti, čeprav zahtevna, zelo, in še več. Celo tako
zahtevna, da ga ni dela, ki bi me zmoglo bolj utruditi, kot me utrudi skrb
zanjo. A je vredno, še kako je vredno, dajati se tistemu, ki je prejemanja
vreden, si ga ne samo zasluži, pač pa brez tega prejemanja niti biti ne zna
takšen, kakršen je! Zvezdica tatina mila, več kot obliž na vse, s čemer so se
mi, zlahka, določeni »dobri« in »pošteni« ter »ljubeči« izkazali!
Vselej
me spravi v smeh, ko zakolne, in, v posnemanju svojega tate, izusti tisti
benti-boga. V svoji otroški prostodušnosti namreč kletvico tako sočno izusti,
da je bolj spontano ne bi mogla. In me je, ko sta ji besedi prvič zleteli iz
ust, pred menoj, z neko previdnostjo, ne vem, morda z negotovostjo pogledala,
domnevam, da v strahu pred mojim odzivom, a ko je na moj smeh naletela, se je
sprostila. Kar prekolni, dete moje ljubo, raje te vidim iskreno, s kletvico na
jeziku, kot pa da se delaš »fino«, »vzgojeno«, »urejeno«, »kultivirano«,
dejansko pa bi bila… povsem navaden smrad, dvonogi smrad, pri katerem nikoli ne
veš, na čem si?!
Preveč
takšnega smradu sem spoznal, tudi na lastni koži, in zlasti pod njo, občutil,
da bi na njegovo leporečje karkoli dajal! Obenem pa – kjer je spontanost greh,
in iskrenost kaznovana, tam drugega kot maske, kot laži, hinavščino, ne smeš
pričakovati! Ti kar preklinjaj, daj, vsaj za malo, iz sebe tisto, kar te muči!
Z besedami nikogar ne boš uničila, in če bodo vedno spontane, nihče ne bo imel
razloga za to, da bi v njih verodostojnost podvomil! Je že bolje tako, kot pa…
kadar spoznaš laži, in lažnivce, takrat relativno zlahka ugotoviš, da jim ne
smeš verjeti niti takrat, kadar ti povedo, da se lažejo, kaj šele takrat, kadar
trdijo, da govorijo resnico! Laži pa je na tem svetu kolikor hočeš…
Imam
priložnost spremljati razvoje določenih izrazoslovij, če lahko tako porečem
izpovedim, s katerimi nekateri tozadevno svoja razmišljanja, in čustvovanja,
želijo prikazati. In imam priložnost poznati, dobro poznati, te nekatere, pa
predobro vem, da jih nobena besedna farsa ne more popeljati vstran od dejanskosti.
Naj se neumnost trudi še tako »modro« izražati, zgolj neumna se bo izkazala, in
enako za nečutnost, ali brezčutnost, kakor ti je ljubše, velja. Ne zmore imeti
prazna sebičnost nikogar zares rada, razen sebe. Ah, seveda, »ima rada«, kakor
imaš rad neko pijačo, pa – ko ti prija, sežeš po steklenici, ko ti ne prija, je
niti opaziš ne, celo moteča se ti zna prikazati…
Ne, ne,
ne bom se v razlage podajal, sem že na tem, da me tudi Malo uči. Čemu me ne bi,
ko pa me skuša učiti dobesedno vsa neumnost, katero smem poznati. In raje
popustim, ji porečem, da bo, bržčas, vsaj zanjo pravilno, kakor trdi, če že
meni biti ne more. Čeprav – pri Mali lahko določen napredek pričakujem, pri
ostalih pa...
Ko bi,
ti ostali, vsaj tisti najprej-skoči-potem-reči-hop pravilno razumeli, bi,
domnevam, zmogli razumeti, da je pravilnost nekega početja potrebno pokazati z
dejanji, ne z besedami. Pa bi, kdo ve, lahko bi celo do takšnega čudeža prišlo,
vedeli tudi to, da je skrajno neumno govoriti o zadevah, s katerimi se v praksi
niti malček nisi srečal, da bi o njih karkoli vedel. Vsaj malo vedel.
Medo
moj lepi, Zvezdica, Sonko, Srnica, Žabica, Razbojnik, Smejko… ne vem koliko
vzdevkov ji lepim v crkljanje, in jo po imenu sila redko (po)kličem, a tudi
takrat, ko ji rečem giska moja (za nepoučene: giska = driska), dete ve, da jo
imam rad, da ji ničesar slabega ne želim, niti z besedo, čuti, skozi glas,
skozi pogled, in vrača na povsem enake načine. Že ko jo zagledam poskakovati od
navdušenja, ko ponjo pridem… pa ko en obrok ne more brez tega, da mi zleze v
naročje… ko sem ji telovadna blazina med uspavanjem… ko prek noči nenehno
preverja, če sem ob njej, in se stiska k meni… ne, njej niso potrebne laži, da
bi o neki svoji »ljubezni« sporočala, ona toplino in bližino, svoj rada-te-imam
dobesedno živi, ne more brez tega, in brez tega, da to nenehno izkazuje,
dobesedno na vsakem koraku, tudi takrat, ali pa celo takrat, ko »trmari«, ko se
njena bije z mojo voljo…
Prek
glave sem se naveličal lažnih podob, hinavščine, zahrbtnosti, zlorabe zaupanja,
in mojega rad-te-imam! Za sto življenj mi je tega preveč, zlasti ker smem
doživljati to, da mi malo bitjece, komajda v življenje stopajoče, še prek tako
temnega neba sonce razpre! Naj laži, hlad in praznina ostanejo tam, kamor
sodijo, med lažmi, hladom in praznino!
Ni komentarjev:
Objavite komentar