Vsepovsod sovražniki pretijo…

Danes sem šel v nabavo, in poravnat obveznosti po dospelih položnicah. Zdaj imam glede tega mir do petindvajsetega…

 

Med vožnjo sem poslušal neko oddajo, v kateri so »strokovnjaki« govorili o prehrani, konkretneje, o razlogih vse pogostejše debelosti, in drugih nekih odstopanj od običajnih stanj telesa. In je bilo slišati tudi to, da so živila kriva za debelost, kajti proizvajajo, vse bolj, takšna, ki so »mehka«, kalorična, obenem okusna, pa gredo lažje v tek, še zlasti, ker ne zmorejo za toliko časa zadostiti, za kolikor ga zmorejo neke poprejšnje, recimo temu klasične podobe prehranjevanja…

 

Kakorkoli že, tudi o raznih raziskavah so ugotavljali, medtem ko je povezovalka zadovoljno izpostavila temeljno ugotovitev, nanašajočo se na krivca vse večjih telesnih deformacij (že sicer povsem dovolj deformiranih) dvonogih.

Da, nek kruh je kriv, ali zrezek, ne vem, morda krompir, za to, da se revčki redijo! Kajti kruh, zrezek in krompir, med vsemi ostalimi dobrotami, kakopak, dobesedno silijo v žretje, cev samokresa ti na sence nastavijo, pa – žri, sicer sprožim!

 

In je bilo, med ostalim slišati tudi o tem, da – četudi se za, denimo, kosilo nažreš do konca, in ne moreš več jesti, tistega, pač, kar je na jedilniku, še vedno se najde prostor za sladico…

 

Videval, spoznaval sem takšne, še bolj kot doma so se v podobah žercev izkazovali na nekih obiskih, tam, pač, kjer za požrto ni bilo potrebno plačati. Na nekem druženju pri sosedu sem bil celo nagovarjan, naj, za božjo voljo, jem, češ »zastonj je, ne bo treba plačat«…

Spoznaval sem tudi takšne, ki pred odhodom na obisk ničesar niso jedli, ker so se »šparali« za gostiteljev jedačo. Bentiš…

 

Tudi moj pes je takšen, popolnoma enak – naj bo sit do konca, v kolikor mu bo nekaj (za)dišalo, se bo tudi za tisto potrudil. V najslabšem primeru bo vsebino želodca izbljuval, da se bo z dišavnim pogostil. Tako, pač, je, v naravi, nagonskih bitij, seveda, tudi lev se bo nažrl do vrha svojega gobca, pa čeprav potem tri dni migniti ne bo hotel, kajti – nikoli ne veš, kdaj se bo naslednja priložnost pokazala! Ja, taista priložnost, ki je, tudi, za marsikaj kriva, in ne dela samo lopovov, pač pa tudi žerce izkazuje…

 

Ne vem, ampak sam ne jem zaradi užitka po hranjenju, pač pa zgolj zaradi potešitve lakote. In jem toliko, da sem sit, ne prenažrt. In kadar sem sit – lahko mi karkoli ponudiš, samo moj »hvala, ampak ne bom« boš slišal. V najslabšem, ali najboljšem primeru, kakor želiš, in da ne bi gospodinje užalil, bom »drobtinico« vzel, toliko, da poskusim, in pohvalim… Pač, jem, da zmorem (pre)živeti, in mi je celo časa, namenjenega hranjenju, kasneje tudi izločanju odvečnega, seveda, škoda.

 

Cesta jim živetja jemlje, oblast jih kvari, priložnost v lopove spreminja, hrana jih, očitno, redi, kladivo zabrišejo ob tla, kadar jih po prstu lopne… zares nepredstavljivo, malodane čudežno, kako je takšna bebavost sploh (bila) zmožna desettisočletja preživeti, ko pa na vsakem koraku, in ob slehernem trenutku, nanjo, z vseh strani, sami sovražno delujoči elementi delujejo!

 

Ne žri kot žival! Poskusi se malček gibati! Izbiraj med živili! Pa ti ne bo salo prek pasu viselo, in celo do lastnih čevljev boš, mimo svojega trebuha, videl…

Kakopak, tu ne govorim o obilnosti, telesni, ki je povzročena z določenimi bolezenskimi vzroki, z nekim nepravilnim delovanjem žlez, denimo, ali zaradi psihičnih obolenj (da, le-tem se zna hranjenje oziroma nažiranje kot neke vrste mašila izkazovati), pač pa govorim zgolj o – nagonskih, ne-razumskih, bebavih beticah, ki slino goltajo že takrat, ko pomislijo na neko jed, ko jo začno pripravljati… nestrpno čakajoč na trenutek, ko bodo, spet, lahko – žrle!

 

Ne živim da diham… ne živim da jem… ne živim da delam… pač pa diham, jem in delam, da sploh zmorem do možnosti življenja dospeti. In…

Kakor za kometom ostanejo sledi, v podobah nekega kraterja… kakor za reko ostanejo sledi, v podobah neke struge… kakor za požarom, vetrom, poplavo ostanejo sledi, v podobah nekega opustošenja… mar ne bi bilo lepo, ko bi tudi za obstajanjem ostale sledi, v podobah nekih zgodb, nekega svojstvenega, konkretnega življenja?!