In znova v tišino…

Ne maram snega. Ne maram, snega, plundre, poledice, vsaj na voznih in hodnih površinah ne. In je krepko prezgodaj snežilo, to zimo, lahko bi šele devetindvajsetega februarja, pa da se za pol ure, zgolj, obdrži, čeprav…

 

Včerajšnji sneg je prinesel veselje, in to (vsaj) dvojno veselje. Mali in njenemu tati. Malo je namreč dan dlje ostalo tu. Zaradi cestnih razmer. Bojda.

 

Ko sem jo danes, uro prek sredine dneva, odložil, sem še v dve trgovini »skočil«, po njene neke higienske pripomočke, ter po listnato testo in skuto. Že v četrtek zvečer sem dal iz skrinje tri pakete spasiranega kakija, in včeraj sem nameraval peči zavitek, vendar… nisva šla v trgovino, vsega potrebnega pa ni bilo pri roki. In je odtajana kaki sladkost romala v hladilnik, pred tem pa se je moj Medo medasti posladkal. Sadeži zreli obrani, sladko kot med!

 

In sem danes zastavil, z…

Tri pekače sem spekel, zavitka, medtem poskrbel, da je stroj dvakrat opral, njeno, in oprano obesil, kakopak, za tretji stroj je bilo časa šele kasneje, a je tudi to oddelano. Celo zavitek je že v zamrzovanju, pekači pa namočeni, da jih zjutraj pomijem in zadevo ponovim. Sem dvojno količino testa nabavil, pa bo tudi nedeljska kuhinja dišala…

 

Med peko, pranjem in obešanjem sem, kakopak, pomil lep kup nabrane posode, pa za obe kurišči skrbel, mačkom vrata odpiral/zapiral, da so do hrane, in do »svobode«, dospevali, tako, kakor so hoteli, s svojim oglašanjem naznanjujoč. In stuširal sem se, na koncu del, potem pa še večini sodelujočih v rima-rajanju opomnik o iztekajočem se roku natečaja poslal, na skorajda tisoč naslovov. Več kot tisoč v enem dnevu mi jih »administrator« ne dovoli poslati…

 

Maloprej sem se prisilil, da sem zajtrkoval, ne vem, morda kosil, karkoli že, da sem nekaj »dal v usta«. Mi je utrujenost povsem tek odvzela. A sem vsaj zastavil…

 

Upam, da mi bo uspelo še kaj zastaviti, v prihajajočih dneh, kljub snegu, na zunanja dela nanašajočih se opravil. Da ne bom ostal samo pri zastavljanju novega tedna, v tišino ovitega. Pravzaprav skorajda ovitega, če izvzamem preklinjanje, konstantno mojo rekreacijo, preklinjanje namenjeno dvonogi prašičjosti.

 

Ko sem se vračal domov sem, na panoju ob cesti, prebral nekaj v stilu kako-boste-izpeljali-letošnje-leto-z-izključevanjem-ali-s-sprejemanjem. In sem glasno preklel, v materine, prav nič dišeče, poslal raznorazne, katere sem sprejemal, še več kot samo to, a se je izkazalo, da niso vredni niti biti v bližini moje sence, kaj šele enega samega trenutka moje volje, energije, mojega časa, življenja! Da…

 

Marsikaj so si »izposojali« od mene. Razni »izposojevalci«, tisti torej, ki si »izposodijo« brez lastnikove privolitve. Po domače – (u)kradejo!

S tistimi, ki so si »izposojali« knjige, sem najprej opravil. Radi njih sem sprejel načelo želiš-brati-pridi-sem-sedi-in-beri-a-knjiga-od-mene-več-nobena-ne-gre!

 

»Izposojali« so si, in si, še vedno, moja besedila, in melodije. Me je minilo, da bi se »preklal« z netvornimi, a želečimi biti »ustvarjalni«. Tujeperci, dobesedno ničeta!

 

»Izposojali« so si denar. Zadnje izposoje, nemajhen je bil znesek, še sedaj nisem uspel nadomestiti, pa čeprav se trudim, a kaj, ko je želja po nadomeščanju krepko večja, kot pa so zmožnosti nadomeščanja! In se vedno nekaj nepredvidenega pojavi, kot, denimo, tudi v tem mesecu…

 

Trenutno imam na računu dvajset evrov, za položnice, tiste preostale, in za hrano, katero bom nabavil pred prihodom mojega Sonka, pa bo šlo, domnevam, nekih dvesto dvajset. Pomeni, da bom mesec zaključil z dvema stotakoma minusa, a sem kljub temu zadovoljen, saj sem za odpravo okvar na avtomobilu tri odštel, pomeni, da sem solidno gospodaril s svojim »premoženjem«.

 

Še najbolj pa bolijo mnoge »izposoje« moje naivnosti, mojega verjetja, zaupanja, mojega življenja! Ki sem ga dajal, brezpogojno, hiteč počenjati izključno dobro, da sem, na koncu, v zahvalo, domnevam, spoznal – največje možne svinjarije, s kakršnimi nikoli poprej nisem imel opraviti!

 

In potem me s panoja sprašujejo ali bom izključeval ali sprejemal?! Bentiš! Od sprejetih jih je bore malo ostalo, ki so mene vredni, in jaz njih, izkušnje pa mi v neka dodatna sprejemanja korakov ne usmerjajo. Kar je sprejeto, in ostalo, še vedno, to naj tudi v prihodnje bo, vse ostalo…

Izključevati pa malodane ničesar več nimam, neumnosti tako in tako ne sprejemam, sebičnosti tudi ne, da o nemoralnosti, sprijenosti besed sploh ne izgubljam! Izključeno, vse našteto, brez pardona!

 

Da, jutri spet dan počitka, podobnega današnjemu, kadar je tatina zvezdica tu, si takšnega počivanja ne morem omisliti, potem pa… če bo »bog dal«, poleg tišine, s preklinjanjem zarezovane, morda še kaj zastavim. Bomo videli, itak in itak se mi nikamor ne mudi, čeprav me pot preganja, in čeprav mi je tako zasmrajeno, da mi bolj malodane biti ne more. Se imam, pač, »sreči« za zahvalit, da sem, po eni strani, kaže, prezahteven, ko človečnost od človeka pričakujem, po drugi strani pa imam opraviti z… kakorkoli že poimenujem, to, s čemer sem imel »čast« opraviti, iz lastne kože in iz lastnega smradu ne more, nikamor, ubežati.