Še ena
izmed mnogih neprespanih noči, in z mislimi, letečimi v temo, med dežinke, je
za menoj. Ob šestih sem zakuril, najprej zgoraj, nato, kasneje, medtem ko sem
kavo kuhal, tudi spodaj. In ugotavljam, da bom zgoraj moral imeti nenehno dotok
zraka, v peč, v največji možni meri odprt, tako nizek pritisk, zračni, je, in
tako slabo »vleče« očitno prekratka dimna tuljava. Spodaj gre, je krepko lažje,
je dimnik za nadstropje daljši…
Svetloba,
če se temu, kar pronica skozi sivo, oblačno zaveso, lahko tako reče, se je
začela porajati krepko kasneje, kot sem domneval, da se bo. Bo treba še kar
nekaj časa počakati, da bo jutro začelo biti jutru podobno, in dan dnevu, pa
čeprav iz dneva v dan enakemu in zgolj minevanju namenjenemu. Še malo, pa se
odpravim po drva, v drvarnico, in takrat bom tudi pralni stroj zagnal ter,
obenem, kavo skuhal, znova. Kakopak, tudi cuckoma bom z zajtrkom postregel,
zaenkrat sta šla ven samo na lulanje, ju ne vleče preveč z verande, in iz
dremanja. Mačkam pa sem že vrataril, pravzaprav le dvema, da sta se najedla,
medtem ko prihod tretjega v kratkem pričakujem. Znata dobro, prepričljivo
mijavkati, oba mačkonarja, kadar jima je potrebno odpirati…
Kar
nekaj partij šaha je za menoj in ob igranju sem razmišljal o tistem, čemur bi
bilo moč poreči šola življenja. Težave so, bojda, zato, da jih rešujemo, po
možnosti tudi razrešimo, in, kakor pri šahu, tudi v življenju se največ učimo
iz porazov, pa – močnejši kot je udarec, ki te doleti, več naj bi se iz njega
naučil. In moč teh udarcev se povečuje premo sorazmerno z razkoraki, denimo z
razkorakom med močjo nekega zaupanja, v nekoga, in neutemeljenostjo,
nevrednostjo taistega. Če vse zlahka jemlješ, če ti je življenje nek preprost
iz-dneva-v-dan, potem je vprašanje, koliko, če sploh, se tekom njegovega
trajanja česa naučiš, če, kakopak, sploh lahko govoriš o tem, da si do
življenja dospel, in ne le do golega obstajanja…
Da,
tako je s tem. Nekoč se je nek bebo, celo za Mladino redno piše, sprdaval iz
mojega aforizma »tudi poraz je uspeh, če te pripelje do zmage«, češ le kako
lahko ob porazu govori o zmagi?! Lahko, in to zlahka, če zmore »videti« dlje od
lastnega nosu, pa malo bolj v širino razmišljati, kot je širina neke povprečne
betice, kajti… sila preprost, banalen primer resničnosti omenjenega aforizma
je, denimo, otrok, ki se uči hoditi! Z vsakim padcem, ki bi ga bilo moč kot nek
poraz obravnavati, se uči loviti ravnotežje, odrejati dolžino koraka,
ugotavljati način prestavljanja nog, in z vsakim neuspelim poskusom je bližje
zmagi, ki je, potemtakem, iz mnogih porazov sestavljena. Pač, tudi med
novinarji so takšni in drugačni, in to niti ni najbolj problematično, huje je
to, da takšni, kakršni so, bebasti, zmorejo desetletja od pisanja živeti. In
da, ob tem, nikogar ne moti sila preprosto dejstvo, ki govori, da zaradi njih
celo tista glasila, ki se trudijo »resna« biti, vsaj odtenek rumenosti
izkazujejo…
Naučijo
se abecedo, morda celo neka, vsaj osnovna, slovnična pravila, velik morda,
kakopak, in že ne samo, da so pismeni, pač pa že vse vedo. Pravzaprav to
vsevednost izkazujejo celo prej, in je že majhnemu otroku marsikdaj bolje ne
ugovarjati, če preveč po svoje ve, kot pa trošiti čas in predvsem živce
dobesedno v prazno. A pri majhnem otroku vsaj spremembe pričakuješ, če jih ima
s čem izkazati, seveda, dočim pri odrasli neumnosti – neumno rojeno, neumno
vztrajajoče, neumno do samega bridkega konca…
»Kultura
in prosveta, to naša bo osveta,« ena izmed parol, s katerimi so socialistično
navdahnjene sile neke silne upe gradile, upe v bodočnost, kakopak. A se je
izkazalo, da niti sile niso bile, kaj šele socialistične, in še bolj, da ne
kaže z upanji razmetavati, vsaj neko minimalno osnovo morajo imeti, da lahko
sanjajo o svoji uresničitvi! Sicer pa tudi dandanes, pravzaprav v vseh časih,
vedo o tem, da izobraževanje zagotavlja napredek. Hm, v čem, v tem, da iz
bedaka brez spričevala naredi bedaka s spričevalom?!
Dovolj
mi je raznih šol, in šolanja, zlasti tistega življenjskega! Preveč krutih
razkorakov sem doživel, med tistim, kar sem ponujal, in tistim, kar sem v
povrat prejel, da se mi ne bi določene lekcije prek glave povzpele. Celo
ponavljal sem, nekatere, tako zavzeto sem upal, da pa le niso vsi takšni,
kakršni dejansko so, dokler nisem tega upanja na najmanjši možen obseg skrčil,
obenem pa sila previden postal. Pa je malodane umanjkalo, tega upanja v neke
druge, hitreje je do razočaranj dospeti, kot do ugotovitve tega, da je nekdo (za)upanja
vreden! Vrag vedi, kako bi se kazal svet šele tedaj, ko bi se vse laži, vse
neke skritosti, prikrivanja razkrila! Preveč je namreč prilagodljivosti, da bi
bilo moč vsaj od zelo daleč o načelnosti, potemtakem o poštenosti govoriti…
Serviser
mi je, včeraj, hotel samo novo baterijo zaračunati, a sem ga uspel prepričati,
da je tudi nekaj »drobiža« vzel, ne nazadnje – takoj se je odzval na mojo
težavo, prišel k meni na dom, in za vse opravke je porabil vsaj eno uro.
»Sami
ste rekli, da mi ni treba strank iskati, ker imam tak odnos do njih, pa same
prihajajo,« se je skušal ubraniti skromnega denarnega povračila za svoj čas, za
opravljeno delo, »in jaz uživam ob tem, ko je stranka zadovoljna.«
Da,
rekel sem, sem mu pritrdil, obenem vem, da iz dveh razlogov delate, to, kar
delate, prvi je veselje doživeto zaradi dobre usluge, drug pa… domnevam, da
morate tudi vi kupovati hrano, plačevati položnice. In vem, da ste dober
možakar, obenem pa vem tudi to, da je dobrota, vsaj na tem svetu, jebena
zadeva, in jo večinoma izrabljajo, pa da vsaj jaz neko hvaležnost izkažem, za
vaš odnos, vsaj skromno, mojim (ne)zmožnostim primerno…
In res,
takšnega serviserja, takšnega odnosa, s kakršnim se konkreten možakar izkazuje,
ne vem, ne pomnim, da bi karkoli podobnega doživel, pri tistih, od katerih sem
(bil) na podobne načine odvisen!
Vsaka
šola nekaj stane, in je dobro, kadar iz učečega se neka kakovostna sprememba
nastane, in še boljše, kadar učeč se – šolo preživi! Vsaj toliko, v takšni
meri, da mu ni žal tega, ker se je podal učiti, pardon, živeti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar