Včeraj
sem se cel dan hranil izključno s palačinkami, pa še nekaj jih je za danes
ostalo. Posledica uro in pol trajajočega palačinkovanja, ali pa, tudi tako bi
šlo, druženja s štedilnikom, hranjenja plamenov, v njem plesočih. Tako da… da,
po vsej verjetnosti bom, vsaj tu in tam, ko in če se mi bo dalo, zadevo
ponovil. Ekonomično hranjenje, obenem sila preprosto, lahko kar sproti poješ,
niti mazati ni treba, z ničemer…
Ob peki
mi je moj Sonko misli lovil. Giska giskasta, običajno ne zmore počakati, toliko
časa, da bi vse spekel, pa ji sproti hladim, in mažem, spečene palačinke, in mi
prija, silovito, ko gledam, kako se sladka z njimi. Če so kot samostojen obrok,
takrat zmore tudi skorajda štiri zmazati. In je buša sita, dete posladkano, za
rokici in lička pa tako in tako v bližini umivalnik čaka. Na pacarona tatinega…
Zdaj
sva se vsaj toliko »zdresirala«, da počaka in skupaj odideva do umivalnika. In
da ji zaviham rokava, in ji brisačo pod brado namestim, da se pri umivanju vsa
ne zmoči. Na začetku je bilo drugače, bolj pestro, rada ima vodo, rada se z njo
igra, pa je pogostoma »bežala«, ne čakajoč name, do pipe, in jo je bilo
potrebno, po vsakem njenem umivanju, preobleči. Da sva imela v sobi malodane
galerijo čistih, komajda oblečenih, a sušečih se majčk, in tudi »bodijev«,
včasih hlač…
V prejšnjem
tednu mi je povedala, da bo, ko odraste, »kot tata«. Ne bom tajil, prija, kadar
ti dete izkaže to, da v tebi vidi nekaj posnemanja vrednega, pravzaprav
želenega, in tudi tega ne bom tajil, da bi se z njo, ko bi bila večja, o tej
njeni želji krepko pogovarjal. In bi ji skušal našteti določene prednosti
stanja biti-kot-tata, predvsem pa pomanjkljivosti, ki jih, v svetu, kakršen je,
dobesedno mrgoli. In bi ji pojasnil, da ni dobro, kadar se z značajem
izkazuješ, med vsemi prilagodljivci, nemoralnimi, predvsem nemoralnimi…
Kamorkoli
pogledam, povsod jo vidim, slišim. In črte, za letali, se zarisujejo prek neba,
nje pa ni, da bi jih skupaj štela. In »tekmovala« kdo bo prvi novo ugledal.
Barabica, vidi več kot je treba, krepko več, kot bi bilo priporočljivo videti.
Ja, v tem zagotovo že je name, pardon, tudi v tem. Marsikdaj je dobro biti
slep, in da izza hrbta nikoli pred oči ne dospe, pa da ugotoviš, kot kakšen
bedak si se izkazoval, kot kakšen bedak si bil obravnavan. Jebat ga, v svetu poštenega
laganja…
Razmišljam,
če bi ponekod pajčevine odstranil, in se vse bolj odločam, da jih bom, še nekaj
časa, raje pustil. Skupaj opazujeva dogajanja v njih, gledava pajke, všeč ji
je, ko približa prstek in se je pajkec ustraši ter zbeži na njemu domnevano
varno razdaljo. In se pajčevina, ob tem, zatrese, ter se kar nekaj časa tako
izkazuje, pa je videti kot bi se pajkec gugal na njej. In se učiva, tudi pri
ostalih podobah živetja, čemu se je varno približati, in kako, da ne poškoduje,
čemu pa se je bolje ogniti ter zgolj s primerne razdalje opazovati. Žal ji tega
ne bo moč početi pri največji grozi planeta, dvonoštvo jo bo nenehno obkrožalo,
vendar…
Živi
bili, pa videli, pravijo Srbi. E, hvala ti za večino videnega, maska za masko,
fasade, ki ničesar vrednega za seboj ne nosijo, obenem pa… med vsemi živalmi se
kaže prav dvonogih najbolj bati, in se jim v največjem možnem loku izogibati. A
je vrag, ker ne vidiš v naprej, pač pa moraš najprej spoznati, za neizogibanje,
celo za sprejemanje, prevečkrat kruto plačaš. Ko useka useka, in najraje udari
tam, kjer ne pričakuje povratnega udarca. Pač, tako je tam, kjer »dobrota« svojo
lažnivost izkazuje…
Ne, ne,
zares ne vem, kaj bi Mali želel, z izjemo, kakopak, čim lepšega, to, da ni kot
vsi ostali, pa da raje trpi, in pretrpi, zaradi tega, ali da je občim podobna,
pa da drugi radi nje trpijo. Je dilema biti ali ne človek, v svetu
prevladujočih nagonov, sebičnosti, preračunljivosti. Iz lastne kože ne moreš,
lahko pa te potolčejo, v kolikor nisi dovolj močan, in v kolikor se pravočasno
po svoji poti ne odpraviš. Ni človeku izkazovati se kakor vsi, ni, vsaj tako
ne, da si s tem ne bi pridelal občutnih težav, do lastne, in predvsem uničujoče
razdvojenosti dospel. Da te morajo potem, v najboljšem primeru, »strokovnjaki«
učiti kako boš živel z lastno okvarjenostjo, pravzaprav z lastnim
nezadovoljstvom, globoko vsajenim in o, tako vsaj obči »vedo«, zrelosti, s
katero se, letom primerno, izkazuješ. Benti bebavost, niti primerjav ni zmožna!
Ja, ko
bi nekoč vedel to, kar vem danes, uh, povsem drugače bi, in moja roka bi sila
redko neko drugo sprejela! Pravzaprav je vprašanje sploh, če bi bil oče, če bi
sploh do lastnih otrok dospel! Zagotovo pa bi se podal, v nekih mladih letih,
drugačno okolje poiskati, nekam, kjer zmorejo sproščeno, spontano, potemtakem,
vsaj v določenih primerih, tudi iskreno v lepo. Ta zahodna, katoliška »civilizacija«
je malček preveč zategnjena, pravzaprav so zategnjeni osebki, katerih odsev naj
bi taista »civilizacija« bila. Ko bi po dejanskih stanjih bilo, ko bi se smeli,
upali izkazovati v pravih svojih podobah… ko samo na neke primere pomislim, v »razviti
zibeli demokracije«, ko drhal določene okoliščine izrablja, da se s svojo »ustvarjalnostjo«
izkaže…
Trpek
nasmeh se mi skaže, ko pomislim, da sem nekoč moral odgovarjati, med služenjem
vojaškega roka, s tistim »služim narodu«… benti pa ta »narod«, ni vreden, da mu
kdorkoli služi, in tudi ničesar vrednega ne doprinaša, na nobenem področju,
čeprav si malodane vse zasluge lasti. Kot bi si vol lastil zasluge za preorano
njivo, in za letino, kasneje, ali nek rovokopač za ustrezno izkopan jarek! Celo
huje – ni ga napredka, ki se ne bi mukoma prebijal prav skozi nasprotujoča
učinkovanja taistega »naroda«, in ni nikakršne dobrobiti, med tistimi, ki bi
podelili in požrli še preden je sploh ustvarjeno!
Da,
Malo moje, poglej kam sva prišla, od palačink! Jutri bom šel v nabavo, in tudi
zanje vse potrebno kupil, celo s količinsko rezervo, pa jih bova, morda že v
petek, znova pekla. V kolikor mi boš pomagala, seveda, da bom moral še bolj pod
vsak korak gledati, in paziti, da se moji mili »podrepni muhici« ne bi karkoli
neprijetnega pripetilo. Najraje bi ti pričaral povsem drugačen svet, takšnega,
v katerem bi samo resnico gledala, lepo resnico, kakopak, in bi za fasadami
bilo krepko več, kot je na njih, vendar – čeprav meniš, včasih vsaj, da tvoj
tata vse zmore, temu ni tako. Niti človeka si nisem znal poiskati, da bi z njim
odživel svoj čas, in neke, svoje, mladostne sanje s tem udejanjil! Ne, ne, žal,
a je tako, tvoj tata ti lahko, s svojimi pogledi, s svojim dojemanjem,
doživljanjem, s svojimi nasveti samo otežkoča pot skozi »civilizirano«
ničevost!
Ni komentarjev:
Objavite komentar