Amen…

K sreči mi hrbtenica in kolena ne dovoljujejo klečanja, pa si niti tega luksuza ne morem dovoliti, da bi veroval v neke bogove, klečeplazil pred njimi in jih prosjačil. Takrat, kakopak, kadar bi jih potreboval, dočim se v nasprotnem sploh menil ne bi zanje. Čeprav…

 

Nekoč sem veroval, celo brezpogojno, in temu svojemu verovanju zaupal, neomajno, do neskončnosti, celo še dlje. Celo sam sem si, kakor je to tudi sicer v navadi, nebo omislil, in ga v lepotah, neizmernih, želel gledati, in neke božanske podobe sem tudi slikal nanj. Da sem jih častil, oboževal celo, se skušal čim bolj po njih, in zanje, ravnati, njim biti, v vsej svoji predanosti. Dihati njihove izdihe, živeti v njihovih utripih, iskati svetlobo v njihovih sencah. Da, sem, nekoč, vendar…

 

Tudi samega sebe sem znal zanikati, in se tudi zanikoval, kakopak v mejah sprejemljivega, dopustnega, kajti v bogove, ki bi od mene nasprotno terjali, ne bi mogel, nikoli, verjeti, kaj šele, da bi njih želje, pričakovanja, napotke upošteval. Ne, le sijočim bi zmogel biti na voljo, takšnim, ki se s sijočo dušo izkazujejo, z dobroto, s pravičnostjo, če želiš – s poštenostjo. In ne le da sem bil pripravljen, za te bogove, malodane vse narediti, to sem tudi izkazoval, ter počel tisto, kar je v njih boljše, lepše vodilo, ampak…

 

Življenje je kruta igra, kadar do njega, kakopak, dospeš, in se ti ne izkaže kot neka laž, nekakšna iluzija, nevredna slehernega trenutka tvojega časa, tega, da si, da se mu daješ. In eno so pravila te igre, drugo je njihovo spoštovanje, nekaj povsem tretjega pa so bogovi, za katere se izkaže, da ne samo niso takšni, za kakršne si jih imel, pač pa so, žal, zgolj utvara, običajna utvara, pardon, ne samo običajna, pač pa boleča, laž vseh laži, laž najslabše možne vrste. Nikoli tako ne smrdi, kot takrat, ko se ti bogovi razkrijejo…

 

Sicer nekatere še imam, v katere verjamem, s pridržkom, kakopak, celo z neutemeljenim pridržkom, a za vsak primer dopuščenim, in verjamem vanje, ker jih poznam, ker vem kdo in kaj so. Drugi pa so se mi odvzeli, iz istega razloga, ker sem jih smel spoznati, bolje ne bi mogel, tako silovito so se mi predstavili, v svojih nepotvorjenih podobah, v podobah nevrednih ne samo neba, pač pa slednjega, še najmanjšega delčka poti, prek katerih sem zanje hodil, slednjega, še najkrajšega, mojega koraka, slednjega, še najbolj drobnega delčka mojega časa, življenje poimenovanega! Pravzaprav, ko bolje razmislim – prav ti bogovi, bogovi utvar, so mi življenje pobili, in me zgolj v neko obstajanje pometali.

 

Ja, marsikaj, in vedno, sem bil pripravljen početi, dobesedno hitel sem se v nekih prizadevanjih izkazovati, obenem vzdrževati slepoto, popolno slepoto, lastno, temelječo na brezmejnem nekem verovanju, na popolnem zaupanju, iskrenosti, na dajanju, razdajanju samega sebe, zlasti tem bogovom. Ki so jemali, kaj ne bi, vse, kar jim je ustrezalo, medtem ko sem sam stremel k temu, da bi jim ustrezalo vse, kar sem, kar zmorem biti, kar živim. Jemali, se krepili v svojih močeh, da bi mi še bolj prek glave zrasli, da bi me še bolj izpijati zmogli, da bi se za še večjega bedaka, na koncu, izkazal. Takrat, kakopak, ko so mi povedali o sebi, in nobenega pomisleka, kaj šele dvoma, v njih prave podobe ni zmoglo biti. Čeprav…

 

Baje je potrebno poslušati, tudi slišati božje besede, bojda je v njih zaznati veliko poučnega, se iz njih da o marsičem naučiti, pa vsled tega do določenih sprememb dospeti. In so tudi meni pomagali, ti, bogovi, ki so se mi odvzeli, če nič drugega so me iz stanja popolnega zaupanja privedli v stanje previdnosti, nezaupanja. Malo je manjkalo, da nisem tudi neke pomisleke in dvome omenil, vendar – ko se ti nekdo v svojih »najlepših« podobah predstavi, takrat pomislekov, in dvomov, o njem več ni, jih, preprosto, biti ne more…

 

Da, hrbtenica, kolena… vse življenje mi, v obče, nagajajo, pa sem jih redkostim izpostavljal, pardon, tudi tistemu, za kar sem menil, da med te redkosti sodi, a ne, in sem tako dospel zgolj do nekakšnih priklonov, drobnih, resda, do nekih najmanjših možnih odstopanj, v prid še preostalim mi tistim, v katere, še vedno, verjamem. Ker vem in kdo, in predvsem kaj so. In so, kot takšni, vredni, dovolj vredni, meni, da bi me pokončalo, dobesedno, do konca bi me sesulo, ko bi se mi, tudi oni, v nasprotnem izkazali. Je bilo že poprej dovolj, celo krepko preveč tega v nasprotnem izkazanega!

 

Ni dobro verjeti v bogove, ni priporočljivo, pa v neka nebesa, vsaj takrat ni dobro, kadar si človek, in skušaš kot človek tudi živeti. Je preveč nečloveškega v dvonogem viškovju, takšnega, ki si človečnosti ne zasluži, ker je vredno ni! Tako da…

 

Na hrbtenico in kolena sem že vajen, od nekdaj, ne bi jih menjal, za nobeno ceno, mene ni potrebno pozivati k tistemu ne-bodi-kot-drugi, nikoli kot drugi nisem bil, mi je preveč do lastnega obraza. Z verovanjem in z bogovi pa sem tudi razčistil, pa so redki, katerim se pustim dospevati, in kateri zmorejo dospeti do mene, ker moje nebo upoštevajo, in ga z ničemer ne skušajo potemniti, celo zasmraditi.

 

Amen.