(ne)mir

Ko najdeš v soncu svoj izvir,

ko zlije se nemir šumeče,

in poskaklja, prek vseh ovir,

da puh nebeški zatrepeče...

ko se poda, da se razda,

da v dalji svoji čas objame,

bolj kot se da, še več ima,

in stežka kdo mu drobec vzame...

ko poleti, tja v svet modrin,

globoko, globlje, v dno ko seže,

da zlije v jutri se spomin

in nič, prav nič več kril ne veže...

še kamenček, ki up bistri,         

pa list, ki le predano plava,

vse teče, zgolj da otopli,

da ves nemir v svoj mir odtava...

Izliješ se, povprek, še čez,

prav ves, do tiste zadnje pike...

da potlej v novem dahu brez

začutiš neke nove slike.