Trditev,
ki sem jo že velikokrat, celo prevečkrat slišal, pa je, zagotovo, nekaj z njo
narobe, kajti – če so praviloma vsa obča mnenja, »vedenja«, napačna, potem je
napačno tudi to! In, kakopak, pojasnim…
Najprej
»malenkost«, ki pa sploh ni zanemarljiva, pri teh, ki »razumevajo« zgolj
neposredno, potemtakem dobesedno. Sadizem je način, oblika izkazovanja
(če poenostavim: je izkazovanje), in oblike izkazovanja oz. samega izkazovanja
NE moreš kaznovati. Lahko pa kaznuješ tistega, ki se s takšnim izkazovanjem
izkazuje, potemtakem, v konkretnem primeru, sadista. Osebo, ki uživa v tem, da
nekim drugim povzroča trpljenje (lahko fizično, lahko psihično).
Nadaljujem,
v isti smeri: če je potrebno kaznovati vsakogar, ki nekomu povzroča trpljenje,
potem, pa verjel ali ne – bo v družbi ostalo malo nekaznovanih! In bo celo »braniteljica
moralnosti« med prvimi, ki bodo sedli na zatožno klop, kajti – njeni »vzgojni«
nauki, njena napotila, so dobesedno (psihično) ubijanje neke posamičnosti,
njene (kakršnekoli že) samosvojosti, suverenosti (pa čeprav je pri nagonskih
bitjih sila nehvaležno uporabljati besedo suverenost)! In če nekoga (v
prispodobi, »zgolj«) ubijaš, potem ta, ob tem, zagotovo ne uživa, pač pa –
trpi.
Potem
sledi pojasnilo: sadizem NI prirojena značilnost, kakor nista prirojena tudi
mazohizem (uživanje ob povzročanju bolečine sebi) in pedofilija (spolno
nadlegovanje nedoletnih oseb), pač pa gre v vseh teh primerih za – psihično obolelost,
za BOLEZEN! In še nekaj je potrebno, ob tem, vedeti, in upoštevati: te bolezni
si oboleli niso zaželeli imeti, pravzaprav jih nihče niti ni vprašal, po
željah, takrat, ko – so jih, ti, »ta pametni«, nagonsko večinski, skozi svojo »vzgojo«
tolkli, in dotolkli, natanko v – obolelost! Pa…
Če ni kaznivo imeti pljučnice, neko virusne/bakterijske bolezni, katero lahko
uspešno širiš naokoli (in bebci takšne bolezni dejansko tudi širijo, uspešno,
ko se, bolni, sprehajajo naokoli!), če ni kaznivo imeti katerekoli druge
BOLEZNI, potem ne vem, čemu princip NEKAZNOVANJA ne bi veljal tudi pri teh,
tukaj omenjenih (psihičnih) boleznih, torej tudi pri sadizmu!
Sadizem
je »samo« nekakšna »nadgradnja« psihične obolelosti, konkretno stanja, imenovanega
– mazohizem.
Ko
nastaja psihični krč, takrat to nastajanje ČUTIŠ, v prsnem košu, in se izkazuje
kot trajna bolečina. Te bolečine se zavedaš nenehno, razen takrat, ko
spiš (in je zavest izklopljena). Ta bolečina lahko traja tudi leta dolgo, vse
do takrat, ko – izgine?! Ne, ne…
Ne vem,
če si zasledil, če pomniš, ampak že sem nekaj zapisal o možakarju, ki je sicer
bil razumsko zasnovan, vendar hudo psihično obolel (žal je, za taisto
obolelostjo umrl, krepko prezgodaj, star niti šestdeset let). Ta možakar je
celo napisal (zanj, pa, očitno, za neke urednike, pa, očitno, za neko »strokovno«
javnost) knjigo, »strokovno« knjigo, v kateri je razpredal o tem, kako NAJ bi
bilo potrebno ravnati z bolečino. In je trdil, da se moraš z njo soočiti (pa ne
v smislu iskanja njenih vzrokov, in odpravljanja le-teh), pa da potem, s časom,
»bolečina sama od sebe izgine« (njemu ni, mu jo je šele smrt odpravila!)…
Tudi ta
bolečina, ki jo povzroča nastajanje psihičnega krča, ne izgine, ker – razlogi zanjo
so še vedno »tu«, v psihi, pride pa do nečesa drugega: možgani, konkretno
zavest, spozna, da te pre/dolgo časa opozarja na določeno nepravilnost (na
bolečino), ti pa teh opozoril ne jemlješ resno, zaradi česar zavest, preprosto –
obupa, in te neha opozarjati! In takrat nastane podobno stanje, kot pri neki
operaciji: samo zaradi tega, ker ti »izklopijo« zavedanje, ti NE čutiš tega, da
te režejo…
Pri
psihi so zadeve krepko bolj zapletene, kot se dozdeva občosti. Pa, da ne bo
nesporazuma: vse deluje na osnovi določenih zakonitosti, ki so povsem logične,
potemtakem je vse popolnoma enostavno, takrat, kadar ta »vse« razumeš (ko prvič
počneš neko delo, se zapleta, ko si se naučil opravljati ga, ko ga, baje, »razumeš«,
stvari potekajo avtomatsko, samodejno)…
Ta
bolečina, ki je »izginila«, dejansko pa ni (če se ti ne zavedaš zraka, krog
sebe, to še ne pomeni, da tega zraka, tam, ni!), je postala – samoumevnost! Še
več, tvoji možgani ugotovijo, da če že živiš s to bolečino, potem se ne moreš
ločiti od nje, potem – jo imaš rad. In takšna ugotovitev pripelje do tega, da –
ne moreš sebi najti zadovoljstva, če samega sebe ne trpinčiš ( = mazohizem)!
Kasneje…
Kasneje
tvoji možgani ugotavljajo naprej, nekako takole: če ti sebi najdeš
zadovoljstvo, v tem, da se trpinčiš, pa… če imaš rad tudi neke druge, in tudi
njim želiš porajati zadovoljstvo… da, na tak način dospeš iz mazohizma v
sado-mazohizem, v stanje, v katerem dospeš do zadovoljstva takrat, kadar zmoreš
trpinčiti tako sebe, kakor neke druge (katere imaš tudi rad)! Zdaj pa takole…
Kadar
je nekdo bolan, takrat ga ne kaznuješ, zaradi bolezni, pač pa skušaš bolezen
odpraviti. Že itak, obolela oseba, trpi, zaradi obolelosti, čemu bi ji, s
kaznijo, dodatno trpljenje prizadeval?! Prav, vendar…
Da
nekoga ozdraviš psihične bolezni, morajo biti izpolnjeni določeni predpogoji,
in eden teh predpogojev, celo najbolj pomemben, je ta, da – obolela oseba se
mora izkazovati vsaj z neko minimalno zmožnostjo razumevanja (sklepanja,
povezovanja, tvorjenja tistega, čemur pravimo tokokrog/i… o tem sem, ko sem
zapisal zgodbico, o gori, ki iz gore, prek skale, kamna, peska… spet postane
gora!). V kolikor ni zmožna razumevati, potem ji nobeno pojasnjevanje ne more
pomagati (psihoterapija pa je prav pojasnjevanje, dopovedovanje, je proces, v
katerem PREPRIČAŠ PREPRIČANEGA… in obči »vedo«, da se česa takega ne da
narediti), potem – ne moreš odpraviti psihične bolezni!!!
Dr.
Rugelj je »zdravil« alkoholike, čeprav…
V
bistvu jih NI zdravil (ni jim odstranil vzrokov, ki so jih popeljali v
alkoholizem, potem jim tudi ni kakovosti živetja izboljšal, glede na to, da jim
nezadovoljstva ni niti zmanjšal, kaj šele odpravil), pač pa jih je samo PREDRESIRAL,
iz ene navade (pitje alkohola) v drugo navado (NE pitje alkohola). Potemtakem
jih je, skladno z doktrino, ki velja med terapevti, samo naučil živeti z
obolelostjo! Ampak…
Tudi
kozarec alkohola mi lahko porodi neko zadovoljstvo, ugodje, le-to pa je vir
energije, neke moči, volje do živetja, do reševanja težav, s katerimi se
vsakodnevno srečujem!
Glede
na to, da se telo po nekaj mesecih povsem očisti, in da preneha biti zasvojeno,
z alkoholom, bi, potemtakem, ti, nekdanji (pa niso, zares, nekdanji) alkoholiki
spet lahko začeli piti, nadzorovano, same sebe nazaj-držeč, vendar – ker jim NI
odpravil omenjenega nezadovoljstva, ti alkoholiki ne smejo niti poskusiti, kaj
šele popiti, alkohola, ker – in to se v absolutni večini primerov res zgodi –
že če ga samo okusijo, jih bo znova popeljalo v alkoholizem! Zato tisti njihov
hvala-ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik. Zdravljen že, zdravljen, a očitno ne
tudi – ozdravljen!
Pomeni,
če nadaljujem: sadizem je moč dejansko ozdraviti (ga odpraviti), vendar le pri
razumsko zasnovanem bitju, ki še razpolaga z neko, vsaj minimalno, zmožnostjo
razumevanja. In takšno bitje se po ozdravitvi ne bo več izkazovalo s sadizmom, kakor
tudi ne z mazohizmom, pedofilijo… bi se še dalo naštevati, razne podobe teh
izkazovanj.
Nagonsko
zasnovano bitje pa je NEOZDRAVLJIVO, ob čemer je zadeva še hujša, ker – tudi,
če ga skušaš predresirati, ga ni, pa naj bo še tako sloveč (in dejanski)
strokovnjak, ki bi jamčil za to, da se predresirani ne bo več izkazoval s
sadizmom (takšna zagotovila lahko dajo samo »strokovnjaki«, BEBCI, eni teh…
bentiš, zadnje čase berem, da so »znanstveniki« odkrili organ, ki je, BOJDA,
kriv za debeljenje… da bi bilo ta organ potrebno odstraniti, pa bi bila postava
ah in oh… ja, zato je Narava tako butasta, da je taisti organ naredila, pa zato
v naravi sami »bajsi« živijo, ker jim nihče organa ne odstranjuje… resnica:
manj se nažiraj, delaj, nekaj, fizično, gibaj se, dovolj, pa ne boš debel,
razen… razen, če te kakšne težave s ščitnico v debelost popeljejo, ali če zanjo
poskrbi – da, tudi tako se zna izkazovati – psihična bolezen… pri njej so
zanimiva vsa stanja, ki sicer, v Naravi, niso normalna, pa se lahko, na primer,
bašeš s čokolado, vse dneve presediš, a boš suh kot trlica, lahko pa se gibaš,
in se, še vedno, bašeš s hrano – ki je, mimogrede, mašilo, hranjenje je eden od
načinov/podob tešitve psihičnega nezadovoljstva – pa boš debel)! Pomeni…
Če ne
moreš ozdraviti… če kazen zaleže samo toliko časa, dokler ti objektivno preti,
in dokler pomniš njene učinke, potem – takšnemu, čeprav bolniku, a nagonskemu
bitju, je potrebno preprečiti sleherno možnost, da bi se lahko tudi v bodoče izkazoval
s sadizmom. Preprečiš pa mu lahko samo s tem, da mu – gibanje omejiš!
Naša
zakonodaja tudi sledi »strokovnosti« zadnjih, »demokratičnih« časov, pa…
pomisli na Trobca – možakar ni bil pri-pravi, a so ga obsodili na dvajset let.
In – na srečo se je v zaporu zapletel, z nekim sojetnikom, da so mu podaljšanje
kazni prisodili, ker… ko bi ga izpustili, bentiš, bi še kak dodaten meter drv,
za ogrevanje, prihranil, čez zimo! Ker je bila zakonodaja človeška z njim (ki
si je kazen zaslužil!), in NEčloveška do vseh ostalih, potencialnih žrtev
taistega Trobca!
Pa
bojda ni edini, zapornik, do katerega se je človeškost izkazovala… saj veš,
prosti izhodi, pa tenis, vsestransko poskrbljeno za ugodje, zabavo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar