Vegetarijanstvo

Tudi tokrat bom malo »skakal naokoli« in skušal čim bolj opisno pojasnjevati. Zastavim pa s trditvijo: vegetarijanstvo je zgolj modna muha, kot takšna pa izkaz popolne nezmožnosti razumevanja nekih konkretnih, naravnih stanj! Če zapišem drugače, potem – vegetarijanstvo je skregano z razumom.

 

Zastavil je pred približno petnajstimi leti, in je zastavil samo zaradi tega, ker sta mu njegova otroka očitala to, da je meso. Prav.

Otroka sta postala vegetarijanca, ker imata-rada-živali, in sta prenehala jesti meso v puberteti, potemtakem prav v obdobju, ko se telo še spreminja, raste, in kljub temu, da sta bila tudi sicer izjemno izbirčna, pri hrani, in, oba, suha kot trlici.

Takrat, ko je zastavil, s to, prehrambeno prakso, tudi on, sem mu nekajkrat skušal dopovedati, da samemu sebi dela zelo slabo uslugo, uslugo, ki ga bo udarila po zdravju. In, kakopak, mi ni verjel.

 

Možakar ima določene težave, psihične, in je že takrat dospel v stanje krepko slabšega razumevanja, danes pa… ko nekdo priznava, da se mu slabšajo vid, sluh, telesna kondicija, da ima težave z dihanjem, z zbranostjo, s spominom, obenem ostaja pri svojem prepričanju, in ustrezni praksi, pa k homeopatom in raznim drugim vračem hodi po pomoč (kakopak, ko mu »zagusti«, takrat tudi zdravnika najde, in je pripravljen antibiotike goltat, v strahu za lastno rit), obenem »ve«, da je način živetja, za katerega se je odločil, edini pravi, edini, ki omogoča zdravo živetje, takrat – ne vem, morda pa le obstaja tako trd zid, da utegne, ob njem, glava popustiti?!

 

Kakorkoli že, vegetarijanci »vedo«, da je moč z rastlinskimi beljakovinami nadomestiti živalske. Na žalost tega ne ve – Narava! Ona je namreč tako butasta (je pravi čudež, da, tako butasta, toliko časa obstaja!), da je dvonoštvo ustvarila v podobi vsejedosti. In, verjel ali ne, to je celo z razlogom naredila, kajti…

 

Pozabimo, tu, ta trenutek, na omenjene beljakovine, pa samo na neko povsem preprosto dejstvo poglejmo! Predstavljaj si, na primer, neko zimo, nekdanjo. Meter, morda dva, tri snega. Nobenih plodov, ki bi viseli, in se z veje ponujali. Nobenih klasov, ki ponujajo dozorelo zrnje. Ma – ničesar užitnega ni najti, z izjemo iglic, smrekovih, borovih, in lubja, ti pa nimaš ne pogojev (prostora), da bi ozimnico spravil, niti še tako daleč nisi dospel, da bi sploh vedel o tem, kaj ozimnica je! Pomeni…

Za nekih pet, morda šest mesecev stisni pas, potrpi, pa, kakor medved, prespi lakoto, in potrebe lastnega telesa?! Ker – že res, da zima ne traja tako dolgo, a je obenem tudi res, da sama rast sadežev tudi nekaj časa potrebuje!

 

Primati. Po domače opice. Občestvo »ve«, da se prehranjujejo z rastlinami, čeprav…

Bi bilo dobro, ko bi, to občestvo, poleg butastih resničnostnih »šovov« in raznih kozolcev kakšno poljudnoznanstveno, dokumentarno zadevo pogledalo, pa bi v njej lahko videlo, denimo…

Kako pavijan potolče antilopo, in kako se loti njenega mesa.

Kako znajo šimpanzi uprizoriti lov na neke manjše opice, prav tako z namenom, da jih ulovijo, pobijejo, požrejo!

Da raznih črvov, hroščev in podobnih podob živetja sploh ne omenjam, ki so reden del jedilnika opic. In, jamčim – vse so mesnate, vse iz mesa narejene!

 

Lansko jesen mi je tožil, omenjen možakar. Zgodilo se je tisto, kar sem mu napovedoval. In…

Čeprav redno hodi v hribe, praviloma na (najmanj) dvatisočake, čeprav je nabit s kondicijo, čeprav bi moral imeti (zaradi hribolazenja) volovje mišice… je pri zdravniku zvedel, kako naj odpravlja eno od številnih težav, katere ga pestijo. Težavo, kateri bi lahko, povsem preprosto, rekel takole: njegov lastni organizem, njegovo telo, mu je, zaradi potrebe po beljakovinah (pa se je hranil s sojo in ostalimi blablabla  rastlinskimi »nadomestki«!!!), »požrlo« mišično maso!

In je začel jesti ribe. One niso take živali, da bi jih bilo škoda. Bebcem, z dvoličnostjo izkazujočim se. In – preden se loti hranjenja, z ribo, se – opraviči njeni duši, ker jo bo pojedel!

 

Podobni so bili neki patri, tu, v Deželi. Ne vem tega, kako so se imenovali, kateremu redu pripadali, nekje na Štajerskem so imeli svoj samostan (mimogrede: neredke verske ločine vodnih bitij ne pojmujejo kot živali… in, spet, mimogrede: ker se »greh dela samo na zemlji«, je nastala tudi tista »palma«, naselje na vodi, v Abu Dabiju)…

Tudi oni NISO jedli živali, ker jim je to vera prepovedovala, ampak – ker je tik samostana tekel potok, so v njem lovili rake, in ribe, pa če je kakšna raca plavala, po potoku… potem pa se delali, češ da vodna bitja niso živali…

 

Če je tozadevni imeti-rad-živali razlog za to, da kretensko posežeš v tisto, kar ti je namenila Narava, potem – bi pričakoval nekaj več tega poseganja, nekaj več njihove navade ne-konzumiram-tistega-kar-imam-rad, kajti…

Domnevam, da imajo radi (čist) zrak. Pa ga konzumirajo, in ga ONESNAŽUJEJO s svojimi izdihi, ter trošijo s svojimi vdihi. Da o tem, kako se še po najkrajših poteh z avtomobili naokoli vozijo, sploh ne govorim!

Domnevam, da imajo radi (čisto) vodo. A jo, kljub temu, pijejo, a jo, kljub temu, s svojim načinom živetja onesnažujejo!

Domnevam, da imajo radi rožice. A jih, kljub temu, trgajo, da »poginjajo« v njih domovanjih, v vazah, krepko prej, kot bi jih odneslo na travniku. Pa da preprečujejo raztrošenje semen, s čemer ogrožajo konkretne vrste.

Domnevam, da imajo radi celotno naravo, ker, veš, ta narava tudi živi, diha, raste, se rojeva in umira. Resda na drugačne načine, kot to počno živali, a kljub temu. Pa žrejo solato, krompir, zelje, vse vrste sadja, in jih niti najmanj ne moti, pri tem, da je današnja proizvodnja v bistvu hiperprodukcija, da, temu ustrezno, mrgoli raznih škropiv, posipov, gnojil, s katerimi krepko posegajo ne samo v pridelovano rastlinje, pač pa tudi v zemljo, vodo, zrak! In jih to, kakopak, ne moti, kljub temu, da – tudi živalice trpijo, zaradi vnašanja teh sredstev, pa obolevajo, poginjajo, doživljajo nenormalne spremembe (ne vem, kje v ZDA so ugotovili, da jim bodo krokodili izumrli, ker se izlegajo same samice – mislim, da je šlo za samice, in ne samce – pa še te so neplodne… zaradi sredstev, s katerimi tamkajšnje kmetijstvo prideluje hrano, poljščine).

In o tem, kako radi imajo živali – me prav zanima, ko bi se jim v stanovanjih zaredile mravlje, ko bi živeli skupaj s prebivalkami neke skupine mravljišč – bi mravljico po mravljico nosili nekam ven, na nek travnik, ali bi, morda, vzeli neko razpršilo, pobijanju mravelj primerno?! Ali pa, morda, mravlje niso živalice?!

 

Obči so, itak, defektni. »Spoštujejo« tudi vsevprek, kar pomeni, da nikakršne razlike ne počenjajo, med temi, katere »spoštujejo«, kar pomeni, da dejansko – sploh ne vedo, kaj to spoštovanje je, in da, dejansko, ne spoštujejo nikogar!

S spoštovanjem je tako, da izpostavlja določene posebnosti, da morajo biti dane neke specifične lastnosti, pri tistem k(og)ar spoštuješ, pa prav zaradi teh lastnosti izkazuješ nek poseben odnos do njega. In – tudi spoštovanje sodi v kategorijo imeti-rad…

Tudi jaz imam rad, tudi jaz spoštujem, vendar – še zdaleč ne povprek, od prvega do zadnjega! Se mora tisto, kar imam rad, kar spoštujem, s svojo posebnostjo izkazati, da ga bom temu ustrezno obravnaval, čutil.

Nekega popadljivega psa, ki komaj čaka, da me ugrizne, nimam rad. Pa gada, modrasa, krokodila, neko govedo, za katero sploh ne vem, kje biva, ali pa sosedovo, tudi nimam rad. Tudi tjulnjev, povprek, nimam rad, pa medvedov, katerihkoli, vendar – kadar pride do tega, da se dvonožnost, butasta, pohlepna, spravi nadnje samo zato, da bo s kožuhi služila (ostalo pa, dobesedno, vržejo stran), takrat pa vem, da Narava ni ustvarila vseh teh podob živetja zato, da bi se nek primitivec izživljal nad njimi! Da pa jih je ustvarila za prehrano… ja, baje smo se vsi učili o prehranjevalni verigi, a kaj, ko je učenje eno, znanje, razumevanje pa drugo!

 

Aha, tudi to znajo povedati, da »je meso strupeno«. Bojda proizvaja določene sestavine, ki so zdravju škodljive. O katerih, spet, Narava, očitno pojma ni imela, da je mesojede ustvarila. Mimogrede, preden o strupenosti nadaljujem…

Pa sploh veš, čemu je ustvarila, mesojede? Preprosto: ko jih ne bi, bi se rastlinojedi tako razmnožili, da bi že zdavnaj vso rastlinje požrli, in bi bil planet popolnoma gol, tako kot je Luna! Samo radi tega je Narava naredila tako, kot je: rastlinojedi so vrtnarji (preprečujejo, da bi rastline nebrzdano vse prerasle (potem tudi sončni žarki ne bi segli do tal), mesojedi pa skrbijo, da rastlinojedi ne bi vsega prerasli, ker bi, na (svojem) koncu – poginjali, mukoma, od sestradanosti!

Ja, res je, glede strupov, v dandanašnji hiperprodukciji jih mrgoli, v mesu, raznih nakopičenih antibiotikov, pa sredstev za hitro rast, večjo težo… raznih hormonov (sicer pa, samo po sebi, meso NI strupeno, edina strupenost, v povezavi z mesom, je BEBAVOST vseh tistih, ki ne vedo, kaj je zmerno hranjenje, pač pa se nažirajo, in žrejo tudi takrat, ko nimajo objektivne potrebe po tem, a jim je nekaj dobro, diši, pa bi bilo škoda priložnost zavreči!), a je res tudi to, da – je v zelenjavi še več teh strupov! In je res tudi to, da kilogram solate nikakor ne more tako nasititi, kot nasiti kilogram mesa. Pomeni, da boš skozi solato večjo količino strupov vnesel v svoje telo (ali skozi sadje, krompir…).

 

Obenem…

Pomnim Černobil, konkretno eksplozijo reaktorja. Gobe so bile še nekaj let za tem (domnevam, da so še vedno) radioaktivne. Dobro, radioaktivnost je moč zaznati povsod, na vsakem koraku, in bi bilo tako tudi takrat, ko reaktorjev ne bi bilo, vendar – gobe so presegale še sprejemljivo mejo, radioaktivnosti. Pa kako veselo so jih janezi in micke hiteli nabirat! Tako, kot regrat, ker – vse, kar je moč brezplačno požreti, vse to jim sodi med tisto nartabulš…

 

Pretiravam, vsaj malček? Ne vem, nisem prepričan, pač, namenoma karikiram, malo sarkazma vnašam, ker, veš – precej vegetarijancev sem že spoznal, teh, ki »imajo radi živali«, obenem pa odrivajo, od sebe, nekega ljubeznivega, dobrodušnega psa, ki jih pride pozdravit, ker… ja, to je pa res, utegne, ta pes, dlake pustiti na njihovih hlačah, pa tudi kak prašen, celo od zemlje označen odtis tac(e), pa rad bi, da ga (po)božaš, in si ob tem roke umažeš, morda te utegne, groza grozovita, celo posliniti! In kar je najhuje – odrivajo bitje, ki ima že tako velike-očke-da-ga-ne-morem-jesti…

 

Še dandanes v ustih nosimo – kočnike. Pri uradno prepoznanih živalih so kočniki krepko bolj izraziti, so večji, daljši. Kakorkoli že – teh kočnikov nismo potrebovali, nekoč, za to, da bi z njimi »trgali«, »razparali« banano, pač pa, da bi trgali, parali nekaj, kar se krepko bolj upira – meso!