V
prejšnjem zapisu sem na temo praznoverja govoril, in, med ostalim, zapisal, da
v to praznoverje sodi tudi verjetje v drugo-švico. Potemtakem, da takšno
verjetje nima neke oprijemljive, realne osnove!
Tu
pojasnjujem, zakaj je temu res tako, vendar – najprej ugotovimo tisti ZAKAJ je
Švica tako dobro, čvrsto stoječa, gospodarsko, finančno?
Švica
ima gore, gorske pašnike in pašo, pa dobro mleko, sire, čokolade proizvaja!
Ne me
hecat! Druge države nimajo gora, gorskih pašnikov in paše, druge države ne
proizvajajo nekih sirov, ki so dobri, priznani, in po temu ustreznih cenah
gredo v prodajo? Še več – te, druge države, so večje, od Švice, raznolika
področja imajo, celo rodovitnejša tla, kot so tista med švicarskimi vrhovi,
ugodnejše podnebje, in ne samo da več hrane proizvajajo, pač pa tudi krepko
bolj raznoliko, več vrst, te hrane, proizvajajo, in proda(ja)jo, pa – kljub temu
niso tako čvrste, kot je Švica!
Švica
ima turizem!
Res.
Francija, Italija, Grčija ga pa nimajo?! Še več, omenjene lahko, poleg gora,
tudi morje ponujajo, pa pokrajine, ki niso ne gorske, ne morske, a so tako
lepe, in je v njih podnebje tako milo, da turistov ne manjka. Je pa res, da ne
nudijo švicarskega jodlanja, ampak, verjel ali ne – tako, ob kozarcu, nekje na
vrtu, in po večerji, krepko raje nekemu francoskemu šansonu prisluhnem, kot
švicarskemu jodlarju!
Švica
ima urarstvo!
Res je,
in celo dobre, točne, temu ustrezno drage so, švicarske ure, ampak, veš, tudi
druge države imajo neke svoje proizvodnje, tudi urarske, pa pohištvene,
proizvodnje gospodinjskih naprav, ne nazadnje, avtomobilsko proizvodnjo! In
celo take avtomobile proizvajajo, da so dobri, in dragi, pa je, kljub ceni,
potrebno čakati nanje, ker s proizvodnjo ne dohajajo povpraševanja. In –
prepričan sem, da je moč z avtomobilom krepko več zaslužiti, kot z uro! Pa je Švica,
še vedno, nekaj posebnega.
V Švici
so pridni.
Verjetno,
da res. Sam bi sicer besedo priden v navednicah, vsaj večinoma, zapisoval, a
naj bo, so pridni, čeprav – kaj Nemec, v Nemčiji, za nekim tekočim trakom, ni
priden? Bentiš, še vsak janez, ki se poda na delo, v Nemčijo, točno ve, kaj od
njega pričakujejo, zahtevajo, in ve tudi to, da – če bo »delal« tako, kot »dela« tu, ga bodo hitro v rit brcnili!
Potem
pa ne vem…
Vem, da
ne veš, ampak nikar se, radi tega, ne sekiraj, nisi edini. Pravzaprav absolutna
večina – NE ve! Poglej, ti bom skušal pojasniti…
Samo
dve »malenkosti« sta, zaradi katerih je Švica tako uspešna. In obe »malenkosti«
je, taista Švica, uspela dogovoriti (s preostalo Evropo) že dolgo nazaj, bi že
v stoletjih lahko veljavnost tega dogovora šteli…
Prva »malenkost«
- v Švici je zajamčena tajnost bančnih vlog. Tja, v njihove bančne
trezorje, lahko dobesedno vsakdo prinese tisto, kar, pač, prinese, in tudi če
bi sam Titanik prinesel, ga – nihče ne bi povprašal niti po imenu, niti kako je
dospel, do tega Titanika! Pravzaprav niti bančnega računa ne bo prejel, kot
potrdilo za svojo vlogo, kajti po takšnem, bančnem računu, je moč tudi
njegovega lastnika izslediti, pač pa – prejel bo geslo, in to geslo bosta
vedela samo dva, najemnik trezorja, in bankir. Zdaj pa takole…
V te,
švicarske, bančne trezorje so nosili malodane iz vseh evropskih dvorov (in tudi
iz tistih neevropskih). Vanje so nosili, kasneje, tudi razni predsedniki,
takrat že republik (tudi tistih izven Evrope). Po istem principu: nihče jih o
ničemer ni spraševal, veljalo je samo-ti-čim-več-prinesi, ker…
Tudi
to, kar v teh trezorjih leži, sodi v tisto osnovo, na temelju katere
opredeljujejo moč, vrednost, čvrstost neke valute! In za švicarski frank je
splošno znano, da je konstantno trden, in vreden. Obenem pa…
Pomnim.
Jugoslovanska vlada si je dolgo časa prizadevala priti do premoženja, katero
so, v te iste trezorje, nosili iz nekdanjega jugoslovanskega dvora, vendar – ker
nihče ni poznal (in ga tudi danes ne, z izjemo bankirja, kakopak) gesla, je tisto
premoženje še dandanes varno spravljeno v švicarskem bančnem trezorju! In ne
samo to, pač pa – ne vem, priznam, koliko časa mora preteči, od zadnjega
odpiranja trezorja, preden banka (ki, preprosto, ugotovi, da najemnik trezorja
več ni živ, da ne obstaja, da ne poravnava najemnine) to premoženje – prevzame v
svojo last! In močno verjamem, da premoženje omenjenega dvora ni edino, v
švicarskih bankah, radi katerega si tamkajšnji bankirji prste oblizujejo!
In,
mimogrede: takšnega dogovora kasneje, v vsej Evropi, več ni bilo, nikoli, pa
čeprav so si ga posamezne države skušale izposlovati. Pa tudi slovenski
politiki to ne bo uspelo, celo tedaj ne, če bo, po nekem čudežu, umne politike
imela na čelu države!
Druga »malenkost«?
Švica je – nevtralna država! In tudi ta nevtralnost pripomore k, vsaj
tozadevno, večji varnosti bančnih vlog, kajti tudi v času druge svetovne vojne,
ko so pustošili povsod, po vseh ostalih državah, nikomur na pamet ni padlo, da
bi pustošil tudi po Švici!
Je pa
res, da ima Dežela neko posebnost. Že res, da se po njej bistveno ne razlikuje,
od nekih drugih, novonastalih »demokracij«, a kljub temu. In ta posebnost so – »osvoboditelji«,
in ti »osvoboditelji« so imeli, in še vedno imajo, svoje »intelektualce«! Že
res, da jaz teh »intelektualcev« niti za traktoriste ne bi zaposlil, a je, po
drugi strani, res tudi to, da – ti »intelektualci«, po svojih možganskih
nezmožnostih, povsem ustrezajo svojemu »ljudstvu«!
Aha, še
ena »malenkost«. Resda sem tudi o njej kakšno besedo, večkrat, zapisal, a
vseeno:
Ubogo
revše, ki se ves čas svojega obstajanja potrebuje po nekom zgledovati, temu
nekomu slediti, skušati posnemati ga, kajti takšno ravnanje govori samo o eni
zadevi, o tem, da – to revše v sebi prav ničesar posebnega nima, nečesa, po
čemer bi lahko bilo kot nekaj-posebnega prepoznano, nečesa, na temelju česar bi
lahko uspešno svojo bodočnost gradilo!
Razumljivo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar