četrtek, 20. januar 2022

»Poezija« v svobodni formi

Priznam, ne pišem »poezije« v prosti, svobodni formi, pravzaprav – redko, izjemno redko se lotim te traparije, takrat, kadar iz prostoformašev – »norce brijem«!
 
Dandanes je »znanost« v zaletu, »znanstvenik« pa je dobesedno vsak, ki misli, da – misli. In na novo odkrivajo že odkrite zadeve, jim neke nove »pomene« (povsem brez pomena) opredeljujejo, ma, česa vsega ne počnejo, pa Zemljo, korak za korakom – spet k ploščatosti vleče…
 
Nekoč sem slišal, da »je pisanje poezije v svobodni formi krepko težje, kot pisanje klasične poezije!«
Priznati moram, da takrat, kadar nekaj ni logično, strižem z ušesi, pa, tu in tam, kakšno vprašanje zastavim, denimo:
»Poglej. Pri klasični poeziji moraš upoštevat metriko, verzi naj bi bili tekoči, potemtakem moraš upoštevati tudi naglase, rime naj bi bile, po možnosti, »polne«, po možnosti naj ne bi rimal samostalnika s samostalnikom, pač pa v rimanje, vsaj tu in tam, tudi kak glagol, pridevnik… vrinil, medtem ko pri prosti formi – napišeš nek sestavek, v prozi, potem pa ga na tozadevne verze razbiješ, pa – povej, le v čem zmore biti takšno pisanje težje, od klasičnega?«
Tu, pri tem vprašanju, ostanem (vsaj doslej je tako bilo) brez nekega otipljivega odgovora, če že kaj slišim, potem slišim tisti tako-pravijo…
 
In, če sem že začel s »priznam«, potem priznam tudi sledeče. Pravzaprav tri zadeve.
Prva: zame ta, t. im. svobodna forma, ni, in nikoli ne bo poezija (pač pa zgolj to, kar sem uvodoma zapisal).
Druga: zame ni poezija niti tisti obupen poskus, ki tu in tam, če že zgreši, ali se nek čudež prikaže, rimo zapiše, pač pa – ali slediš načelu, pa jo zapisuješ, ali je sploh ne zapiši.
Tretja: zame ni poezija tisto, kar se, bojda rimano, sliši v podobah »mene, sebe, tebe«. Bi lahko tisti, ki takšne spakedranke zapisujejo, tudi tisti ko-te-hebe vključili, v besedilo. Bi bila rima popolnejša.
 
K sreči moj glas ne šteje. Pa bo Dežela, tudi v bodoče, imela obilo – pajetof?!
 
Aha, pa še Menartov prevod (Popovega epigrama) prilepim semkaj. Je, vsaj meni, tako simpatičen…
 
Prav rad vam pritrdim, gospod,
da vsak poet je idiot,
a vi ste jasen zgled za svet,
da – ni vsak idiot poet!

Ni komentarjev:

Objavite komentar