Res je,
zadeva, o kateri danes govorim, ima predpono »pod«, pa bi se dalo, po tej
predponi, sklepati, da je podzavest nekaj manj vrednega od zavesti, da je
zavesti PODrejena, čeprav se ta »pod«, v bistvu nanaša zgolj na neko, recimo
temu tako, krajevno opredelitev, kot sta, na primer, Zgornji Log in Spodnji
Log, pa je prvi na hribu, drug pa pod njim. In tako naj bi predpona
opredeljevala tudi za- in podzavest (prva višje, druga nekje-v-globočinah).
Že
uvodoma sem zapisal trditev, ki zmore biti hudo sporna, celo nepravilna,
takrat, in tistemu, kadar (komur) niso razumljive zadeve, povezane z
izkazovanjem človeka, in človejaka, kajti… Gremo počasi, po korakih!
Podzavest
je shramba vseh podatkov, tistih, pač, s katerimi si se, vede ali ne (zavedajoč
se tega ali ne) srečal v svojem živetju. Vseh! Vendar ni samo to, daleč od
tega, podzavest je (prav zaradi tega, ker hrani vse te podatke, potemtakem tudi
neke izkušnje, potemtakem tudi neke možne kombinacije izkazovanj, tvojih in
okolja) tudi VARUH in, posledično – VODNIK tebe, kot posamičnosti! Še več…
Pri
človejakih (nagonsko zasnovanih bitjih) lahko, pogojno in vsaj deloma,
postavimo ENAČAJ med podzavestjo in nagoni! In ta enačaj si hoče priboriti
pravico do obstoja tudi pri razumsko zasnovanih bitjih, takrat, kadar le-tem
neka psihična obolelost počasi načenja (zmanjšuje) mišljenjske zmožnosti (pa
vse bolj postajajo, po izkazovanjih, podobni nagonskim človejakom)!
Podzavest
tako zmore biti tisti »notranji glas«, nek »čut«, katerega ne veš, kam bi ga
zapisal, komu pripisal, ki te, takrat, ko se v sebi neprijetni situaciji
znajdeš, svari v smislu tistega obrni-se-in-pojdi-stran! In, ja…
Podzavest
dejansko JE šefica ustroja,
in to je pri vseh nagonskih bitjih (potem tudi pri človejakih), katerih
ravnanja usmerjajo nagoni, in to skuša postati (marsikdaj, če ne celo večinoma,
ji tudi uspe) tudi pri razumsko zasnovanih, a psihično obolelih, ki se začnejo
(prav zaradi tega, ker podzavest zasede šefovsko mesto) obnašati natanko tako
kot – nagonska večina!
Pri
razumsko delujočih je zadeva krepko drugačna: ti posamezniki namreč zmorejo
prevzemati odgovornost, posledice odločitev, svojih, pa… denimo v vojnah, je
prihajalo do primerov, čeprav izjemno redkih (pač, Homo Sapiens je izjemno
redek, psihično zdrav pa še redkejši!!!), ko – je vojak odklonil ukaz, da
ustreli nekega jetnika, zvezanega, nemočnega, pa čeprav je vedel, ta vojak, da
bo kazen za odklonitev tega, konkretnega ukaza, takšna, da bodo ustrelili
njega! Temu, takšnemu ravnanju se pravi načelnost, etičnost (da pridodam ti
besedi, opisno, v slovarček tujk, za občost, ki niti tega ne ve, kaj konkretna
pojma sta, kako bi šele vedela, kako se izkazujeta)!
Kako te
podzavest varuje, in usmerja? Preprosto…
Pri
nagonskih, človejakih, takole: kadarkoli se lisica poda v šoping, se zajčki
potuhnejo, pa četudi bo lisička proti kurniku zavila… ko pa lisičko izda sreča,
in jo ujamejo, takrat vsi zajčki pritečejo na plano, in se derejo
držite-tatico! Gradbena podjetja, in ostala, kakopak, v bistvu kar celotna
država, in Svet, pa kraje, in pošteni molčeči, mar ne…
Pomeni,
da te podzavest (nagoni) takoj, ko začuti neko MOREBITNO nevarnost zate,
opozori in povede v tisti (najmanj) potuhni-se, ali ne-izpostavljaj-se… pa kaj
potem, če ni prav, »meni« itak samo »moja« rit šteje, in ugodje »moje« roti je »moja«
edina ljubezen, dejanska, in »moja« edina vrednota, dejanska!
Pri
razumsko zasnovanih (pa ne govorim o otrocih, ki, itak, niti dovolj izkušenj
niso nabrali, preden jih začne nagonska živalskost, pardon, bebavost v svoje
kalupe tlačiti, dovolj izkušenj, da bi skoznje sploh spoznali, da obstajata dva
svetova, znotraj dvonogega, živalski in človeški, pa da bi spoznali, da
obstajajo tudi drugačne možnosti, drugačna izkazovanja, od teh, občih, »oportunih«,
nemoralnih, nagonskih!) iščemo tiste redke (ki še niso, ali pa so v manjši
meri, psihično okvarjeni)), ki vedo, da so načela, in načelnost, predpogoj
človečnega sobivanja, ki vedo, da je krepko premalo (in popolnoma nemoralno,
dvolično, hinavsko) poštenost raznašati izključno na jeziku, pa še to takrat,
nekje za vogalom, kadar te ne more slišat tisti, ki zate palico nosi, tiste
redke, katerim – podzavest NI šefica ustroja, pač pa se zavestno, v okviru
etičnega, podajo v bran nekih načel (pa čeprav se, pri tem, zavedajo, da s
svojim početjem lastno varnost ogrožajo)!
Kako te
usmerja?
Pa del
tega usmerjanja je pojasnjen že maloprej, v smislu lisica-gre-potuhni-se (ali
pa v smislu
govori-in-obnašaj-se-kot-zahtevajo-od-tebe-sebe-POTLAČI-v-globino-POSTANI-SAM-SVOJ-UJETNIK-da-boš-njim-podoben-in-te-bodo-nehali-trpinčiti!!!
= kadar napačna prepričanja postanejo vodilo nekega razumskega bitja, takrat
ta prepričanja povzročijo PSIHIČNO OBOLELOST!), ampak – obstajajo tudi
drugačna usmerjanja, ker…
Zapisal
sem že, da so vsi podatki, s katerimi si se kadarkoli v svojem obstoju,
zavedajoč se ali ne, srečal, shranjeni v podzavesti, pa – ko pride do hujše
neke poškodbe, in do psihofizičnega stanja, kateremu pravijo, tako, »strokovno«,
travma… ali ko pride do hujše psihične okvare (obolelosti, bolezni), takrat se
zna zgoditi, in se dogaja, da se mora, ta, poškodovan in/ali obolel, znova
(na)učiti določenih zadev, celo takšnih, katerih izvajanje mu je bilo prej
povsem samoumevno, običajno, sploh mislil ni nanj! Pa se moraš, spet, naučiti,
na primer, hoditi, ali oblačiti se, in samemu sebi daješ navodila
zdaj-ta-noga-zdaj-druga-počasneje… ali v-ta-rokav-ta-roka-v-drugega-druga… Da,
ko ne bi bilo podzavesti, takrat se v nobenem primeru več ne bi pobral iz
stanja, v katerem je zavest (zavedanje) ohromljena (ne glede na vzrok
ohromitve, upam si trditi, da gre, vedno, za strah, bodisi za strah pred ponovitvijo
poškodbe, bodisi za strah pred tem, da bi se, znova, začel izkazovati tako, kot
si se poprej, preden so te butci v kalup stlačili!).
Se podzavest zaveda?
SE, pa
še kako se zaveda, čeprav naša zavest NEPOSREDNO NE dospeva do ugotavljanja
tega zavedanja podzavesti, ampak…
Človek,
razumsko bitje, se je zmožen zavedati sebe kot celote, potemtakem se je
zmožen, načeloma vsaj, z razumevanjem, prebiti tudi do spoznanja o tem, da se
podzavest zaveda dejstev, dočim človejak, kakor vsa nagonska bitja – nima enovite
zavesti, nima enovitega zavedanja, zato se tudi obnaša po sistemu
kakor-veter-piha, se NIKOLI ne more zavedati niti sebe kot celote (kaj šele
vsega ostalega!), pa je zategadelj v lastnih očeh vselej načelen, moralen,
pošten, čeprav, zares, to – NIKOLI NI!!!
Ko sem
zapisal, da se Človek zmore zavedati sebe kot celote, takrat… ma, pojasnim, s
primerom!
Nekega
vesolja, ali oceana, NIKOLI ne bomo spoznali do neke zadnje »pikice«, ki ga
tvori, a kljub temu, že doslej spoznano je dovolj, da zmoremo ugotavljati neke
principe, zakonitosti, po katerih se to vesolje, ocean, obnaša. Potem pa »zgolj«,
na osnovi načela verjetnosti, ta spoznanja širimo tudi tja, do koder (fizično
in še) nismo segli.
Enako
je s podzavestjo – neposrednega vstopa (dostopa do nje) vanjo NI! Vendar – če zmorem
(uspešno) učinkovati, na to, kar imenujemo podzavest, če zmorem V njej
prepoznati, najti določene vzroke, ki povzročajo psihično okvaro, če zmorem V
njej te vzroke odstraniti, potem, samodejno, to pomeni tudi to, da – poznam principe
delovanja, te psihe (potemtakem tudi podzavesti), da vem, kakšna se mora kot
normalna izkazovati, potemtakem – če uspešno obdelam nek kos lesa, pa ta, nek
izdelek, ne poči, se ne prelomi, ne popusti, pač pa ostane natanko tak,
kakršnega sem želel, pomeni, da poznam ta les, poznam njegove značilnosti,
njegova odzivanja na (zunanje) posege… in mi je popolnoma vseeno, če NE poznam
števila vlaken, iz katerih je narejen, ali če NE poznam tistega
mesta/kraja/področja, na katerem je ta les rastel, takrat, ko je še bil del
drevesa!
Da,
podzavest se zaveda, pa četudi mi tega ne vemo! Poglej…
Naša
malčica želi/potrebuje bližino mame ali očeta, takrat, kadar spi. Če te bližine
ne bo začutila, bo sprva njen spanec nemiren, ta nemirnost pa bo povzročila –
predčasno zbujanje. Pa, ta malčica, prek cele noči, in vsake toliko, išče
potrditev te bližine, hoče začutiti nekoga ob sebi, pa to počne bodisi z roko,
bodisi z nogo, ali pa se kar cela stisne, k nekomu, pač. In takrat – takrat je
vse v redu, ampak…
To
prisotnost bližine preverja medtem KO SPI, pomeni, da se NE zaveda tega
svojega početja, ga izkazuje podzavestno, obenem pa – čeprav se NE
zaveda, tega početja, z njim preneha (z iskanjem bližine) v trenutku, ko
bližino zazna, kar bi lahko zapisal tudi tako: KO PODZAVESTNO ZAZNA, da je
nekdo poleg nje, zaključi (za nekaj časa, resda) s svojo aktivnostjo
iskanje-bližine. Pomeni, da je njena PODZAVEST ugotovila, da so dani pogoji
za nemoten spanec, in če je
ugotovila, pomeni, da se na nek način te ugotovitve tudi – ZAVEDA!
Podobno
je, če tvoje telo zazna potrebo po tem, da bi odtočil, ti pa spiš kot klada…
takrat se lahko pripeti, da boš sanjal o tem, konkretnem stanju
(tišči-te-lulat, v sanjah, seveda), lahko se boš »videl«, v teh sanjah, kako
iščeš, nekje, stranišče, kako se ti iz trenutka v trenutek bolj mudi, najti ga, potemtakem boš v
slikovnem prikazu lahko videl to, česar se sicer (ker spiš) ne zavedaš,
potemtakem te bo podzavest s tem skušala prebuditi (bolj kot se ti bo v sanjah
mudilo dospeti do stranišča, močnejša je potreba telesa, da odvede odvečno
tekočino), pa – če ji uspe, se boš zbudil in, morda celo pravočasno, dospel do
stranišča, če pa ji ne uspe… buh-pamahi-čemu-pa-so-pralni-stroji…
Kakorkoli:
ko se podzavest NE bi zavedala, potem tudi NE bi vedela za to, da tvoje telo
potrebuje odvesti urin, potem tudi ne bi skušala priklicati tvoje zavesti, te »ozavestiti«,
da moraš na stranišče!
Torej,
če zapišem odgovor, ga celo malo dopolnim, na vprašanje, zapisano v naslovu:
DA,
podzavest JE ŠEFICA pri nagonskih (človejakih) in pri psihično (potemtakem tudi
umsko) obolelem Homo Sapiensu.
NE,
podzavest NI šefica, pri Človeku, zmožnem razumskega delovanja.
In – ko
malo razmisliš, takrat zlahka ugotoviš, da mora razumsko zasnovano bitje HUDO
umsko zboleti, da postane vsaj PRIBLIŽNO enako (podobno) povprečni, obči
bebavosti. Potemtakem – Gaus, posračkal si ga, kajti NEumnost je NASPROTJE
umnosti, pa je ni moč izkazati le z nekimi manjšimi vrednostmi, pač pa – če je
izhodišče 0, če razum šteješ v PLUS, potem gredo obči izključno v MINUS, na
neki, katerikoli tabeli! Ki, kakopak, razumsko stanje obravnava!
Ni komentarjev:
Objavite komentar