Strah, zaveznik in sovražnik

Strah je eno temeljnih čustev, če ne celo temeljno. Spremlja nas vse živetje, od samega rojstva naprej. Izkazuje se v različnih podobah, na različne načine in v različnih jakostih.

 

Obči »vedo«, da je strah znotraj-votel-zunaj-ga-pa-nič-ni, pa, v bistvu, NE vedo niti o tistem, kar sami premorejo, kar jih spremlja nenehno in – česar ne razumejo!

Obči »vedo« tudi to, da je potrebno nastopati, »vzgojno«, proti strahu, pa da se mora deček čimprej naučiti, kako bo »pravi de'c«, pa se ne bo jokal, da bo brzdal svoje veselje in se ne bo, ne nazadnje, bal (ga ne bo strah), kajti – deci-so-pogumni! Tako sta jih, ne nazadnje, učila tudi Cerkev (Stara zaveza, krutost brez primere, obenem izkaz popolne bebavosti!) in »sistem«, skozi, denimo, šolanje (nič manj bebav!)…

 

Narava ne naredi ničesar nepotrebnega, potemtakem ima sleherna zadeva, ki obstaja, s strani Narave ustvarjena, nek  svoj razlog, smisel (pozabi, ob tem, na človejake, njih NI naredila, vsaj neposredno ne, Narava, so posledica križanja dveh podob živetja, potemtakem jih je naredilo to križanje). In tak smisel, razlog obstajanja, imajo  tudi čustva (čustvovanje), vključno s strahom. In…

Kadarkoli deluješ v nasprotju z Naravo, z njenimi zasnovanostmi, z njenimi nameni, takrat (s)počneš sila neljube posledice, in te posledice se, zlahka… v primeru »vzgojnega« ZATIRANJA čustvovanja, izkažejo kot dodatna psihična prizadetost, kot čustvena zavrtost, kot stanje, zaradi katerega se potem brezumna bitja izkazujejo v še hujših svojih podobah, od tistih, v katerih bi se sicer (in so tudi te dovolj, zadostno, hude, grde, da jih ni potrebno dodatno temniti).

 

Večina ni videla nekega komajda povrženega mladiča, ki se, spočetka, ves trese, pa k mami rine, se k njej tišči. In to počne zgolj in samo – zaradi strahu…

Podobno je BILO z novorojenci, takrat, ko so takoj po rojstvu prerezali popkovino (in je otrok, v hipu, ostal brez nečesa, česar je bil vajen, kar je poznal…), in je bil dobesedno v trenutku prestavljen iz znanega v neznano, v tuje, pa se je pomiril šele takrat, ko so ga dali k materi, ker…

Je poznal mamo? Daleč od tega, PRVIČ v svojem živetju jo je videl, kako bi (N)JO poznal?!

Ker se je počutil varnega, v materinem objemu? Tudi to ne drži, prvič se je znašel v rokah, in roka ter trup bolj omejujeta gibanje, kot ga je plodovnica oz. posteljica!

Ne, nobena druga zadeva ne pomiri, kot tista katere je bil vajen, katero je poznal – neka »melodija«. Takšna čudna, resda, kajti prej jo je bitjece slišalo, in poslušalo, po rojstvu pa jo čuti, otipa…

Da lahko čutiš melodijo? Nemogoče! Pa je, mogoče, še kako, ker – pomisli na zdravnika, na njegov stetoskop, s katerim posluša (tudi) srčni utrip (pa – če ga posluša, potem ga tudi sliši), katerega lahko ugotovi/izmeri tudi drugače, tako, da ti položi prst na žilo, pa šteje utripe, katere pod prstom čuti, ne sliši.

 

Strah ima VEDNO nek svoj razlog, potemtakem NE more biti »votel«! Strah se VEDNO izkazuje v nekih svojih podobah, potemtakem ga zunaj še kako je! Strah je…

Če že ostalih besed ne razumejo, čemu bi, potem, razumeli besedo, in stanje, vsebino, o kateri le-ta govori, »strah«?! Veš – strah ni samo tisto, ko se treseš-kot-šiba-na-vodi, ali zakričiš-in-skorajda-skup-padeš, ali tisto kar te v beg nažene, daleč od tega, strah obstaja tudi takrat, kadar si »grizeš nohte«, si nemiren, nervozen, pred, na primer, nekim testom ali izpitom, in si tak »zgolj« zaradi tega, ker – nisi prepričan v lastno znanje, in SE BOJIŠ, da testa/izpita ne boš opravil! In – če se bojiš, potem te je, zagotovo, strah!

Strah je tudi takrat, kadar ne moreš spati, ali to počneš nemirno, pa se večkrat zbujaš, takrat, ko tudi čez dan ne moreš misli nadzorovati, da ne bi letele, denimo – k tvojemu otroku, ki se, po možnosti sam, potepa, nekje v daljavah, prek širnega sveta, tebe pa skrbi, da se mu lahko nekaj-naredi, na tej poti, potemtakem SE BOJIŠ, da bi se mu neljubost pripetila, pa – če se bojiš, potem te je strah!

 

Strah je zaveznik, vsekakor. S tem namenom, da POMAGA (pre)živeti, ga je Narava tudi porodila! Opozarja na neznano, terja (rojeva) previdnost, potemtakem zadržanost, tam, kjer nismo, in ne moremo biti suvereni, ker – bodisi sploh ne poznamo okoliščin, v katere se podajamo, bodisi je okolje dejansko polno nekih objektivnih nevarnosti!

Odsotnost strahu je značilna samo in izključno za – BEBCE! Ob  čemer ni pomembno, ali se za to besedo nahajajo tisti, ki so dejansko zboleli za neko (ma, ne morem napisati »umsko« boleznijo, vsaj ne v okolju, v katerem absolutna večina raz/uma NE premore!) mišljenjsko boleznijo, ali beseda, bebec, govori zgolj o občestvu, naravno, »zdravo« bebastem, ki… ma, brez zadržka se podajo na, na primer, neka, tudi tista, ki ustrezno odgovornost terjajo (obči tako in tako ne vedo, kaj je to, ker – če nečesa ne premoreš, ne poznaš, potem se ti zgolj dozdeva, da veš o čem govoriš!), delovna mesta, brez zadržkov bi bili tudi predsedniki, sploh jih ni strah, pa, posledično, niti zadržkov nimajo, ker – čemu bi jih imeli, ko pa sem v nekem nedavnem sestavku zapisal, da je, v konkretnih okoliščinah, biti normalen = biti neumen?!

 

Ker me strah OPOZARJA pred (morebitno) nevarnostjo, ker to opozorilo UBOGAM, zato – previdno delam neke svoje korake, postopoma ugotavljam neke neznane mi okoliščine, dejstva, in med ugotovitve, do katerih dospevam, pride tudi tista, ki – pove, če sem, morda, sam in samostojno zmožen razrešiti nek problem, težavo, ali moram, za to rešitev, poiskati nekoga usposobljenega. In s tem, s takšnim načinom upoštevanja tistega, o čemer mi sporoča strah, lahko celo – živim dlje časa, kot bi živel, ko bi »pogumno« ( = brezglavo) »jurišal-svobodi-naproti«!

 

Potemtakem, če mi pomaga, sli mi to vsaj skuša početi, potem je strah moj zaveznik! Ampak, veš… strah je lahko obenem tudi sovražnik! Potemtakem je SOČASNO, hkrati, tako zaveznik, kakor tudi sovražnik!

Kako lahko trdiš nekaj takega, ko pa vedno praviš, da neka stvar ne more biti lastno nasprotje, če si moker, potem ne moreš biti, obenem, suh?!!!

Res je, tako pravim, in bom pravil tudi v bodoče, ker ta, konkretna trditev, sporoča resnico, govori o dejanskosti, o dejstvih, ampak, veš – pravim tudi to, da je potrebno neko zadevo/vsebino (katerokoli, in vse) obravnavati z različnih zornih kotov, ker samo takrat, kadar razpolagaš z nekimi kompleksnimi, celovitimi pogledi/spoznanji, samo takrat zmoreš dospeti do tega, da tisto, o čemer govoriš, tudi ZARES POZNAŠ, obenem pa…

Tu, pri trditvi, da je strah sočasno tako zaveznik, kakor sovražnik, se je potrebno zavedati sila preprostega dejstva: v  takšnem primeru se strah (v svoji različnosti) izkazuje v odnosu na popolnoma različni vsebini!!! Pojasnim…

 

Mimogrede, kod MEDKLIC: poznamo delitev strahu na tistega ZDRAVEGA (to je strah, ki nas opozarja na morebitno OBJEKTIVNO, potemtakem DEJANSKO nevarnost, in nam poraja, posledično, previdnost, zadržanost našega ravnanja), in na tistega BOLESTNEGA (to so vse podobe t. im. maničnega strahu, tistih strahov, za katere preprosto pravijo strah-ima-velike-oči… pa da ne bi pomislil, da temu ni tako, ker – neka »suha južna«, pajkec, za katerega se moraš potruditi, marsikdaj, da ga sploh vidiš, se lahko, v primeru takšnega maničnega strahu, izkaže kot pol metra široka zverina, pa povzroči panične odzive, kričanje, beg, celo tako brezglav beg, da se zmore bežeča oseba, ob njem, tudi poškodovati ... potemtakem v te nezdrave strahove sodijo vsi primeri strahu, kateremu sicer, v normalnih razmerah – ko bi bilo v-glavi-vse-v-redu – ne bi bilo nikakršne osnove, tako pa nas lahko ne samo povsem-vrže-iz-tira, pač pa nas dobesedno HROMI /pa nikarte tega ne razumi dobesedno, v podobi paralize, torej odvzetosti zmožnosti gibanja… čeprav se tudi to lahko zgodi!/, saj nam že neka domneva o tem, da pa-bi-tu-in-tu-lahko-prežala-neka-nevarnost prepreči, na primer, odpraviti se tja, kamor bi sicer radi šli, ampak… ja, hromi nas, nam krči živetveni prostor, nam krči naša izkazovanja/aktivnosti, pomeni, da nam, v prenesenem pomenu, zaveže-roke in, v bistvu, strah obvladuje nas, namesto da bi bilo obratno). In ti bolestni strahovi niso nič drugega, kot – posledica, bolje IZKAZ psihične okvarjenosti (mišljenjske nezmožnosti)!

 

Ma, moram še en medklic realizirat, ker – že tolikokrat sem slišal tisti »vsi imamo psihične težave, tudi ti jih imaš«, in sem to poslušal takrat, ko sem nekoga skušal spraviti v stanje, v katerem bi se ovedel potrebe po tem, da si pomoč, terapevtsko, poišče, in takrat, ko sem se zgolj pogovarjal o psihi, psihičnih stanjih, da zlahka ugotavljam – ma, je že res, tudi psiho imajo, ampak, veš, princip je princip, pravilo pa pravilo, in – če že o vsem ostalem POJMA NIMAJO, potem ga nimajo tudi (in zlasti) o psihi! Do nje, niti lastne, tako in tako niso zmožni dospe(va)ti, to, do česar dospejo, so pa zgolj – posledice te psihe, obenem posledice »vzgoje«, posledice mišljenjske NEzmožnosti… pri čemer: svet NI kakršnega vidim, potemtakem Sveta NE ugotavljam na osnovi izkazovanj (posledic), pač pa na temelju VZROKOV!!!

Čemu ta medklic? Preprosto, ker – žalost, občutek nemoči, brezvoljnost, jeza… vse te podobe čustvovanj so nekaj normalnega, takrat, kadar se pojavijo kot odziv na neko konkretnost, ki je ta čustvovanja, pač, porodila. Ko ta stanja ne bi bila normalna, samoumevna, celo POTREBNA za normalno (mišljenjsko in čustveno) živetje, jih Narava ne bi porodila. Tudi samo živetje NI »sajenje rožic« (razen za bebce, obeh, že prej, omenjenih vrst), nasprotno, dobesedno vsak trenutek je sestavljen iz nekih težav, problemov… ki nam, na začetku, predstavljajo celo breme, terjajo nek naš napor, kasneje, ko se jih naučimo razreševati, pa postanejo tako običajne, samoumevne, da se jih sploh ne zavedamo (več)… se jih »zaveda« naša podzavest, ki bo, če tako nanese, in bo potrebno, spet oživela neka navodila, po katerih smo, denimo, že v rosnih mesecih delali prve korake… Pomeni, da sama čustvovanja, dokler so z nekimi konkretnimi zadevami pogojena, in dokler jih zmoreš živeti na način, da te ne blokirajo, da ne prevzamejo oblasti nad teboj, tvojo voljo, tvojimi ravnanji, tvojim soočanjem z živetjem kot takim, NISO psihične težave, pač pa so, takšne težave, tista čustvovanja, ki te dobesedno prevzamejo (ni zdravo niti stanje biti-nenehno-žalosten-potrt-brezvoljen, niti stanje biti-nenehno-širokega-nasmeha), pomeni, da te blokirajo, ali vsaj in »zgolj« omejijo tvoja izkazovanja (s katerimi, načeloma) ne samo, da ne bi bilo nič narobe, ko bi obstajala, pač pa so celo potrebna, za neko normalno, naravno funkcioniranje! Pri čemer…

Nikar ne razumi, da so čustvovanja tisto, čemur pravimo psihična obolelost, daleč od tega, ker – so zgolj posledice, potemtakem izkazovanja nekih drugih zadev, tistih, ki so DEJANSKI VZROKI bolezni!

 

Pa da se, končno, po obeh medklicih, vrnem k pojasnjevanju: strah je zaveznik in sovražnik hkrati…

Takrat, ko se, še kot nezrelo, nedoraslo in povsem nesamostojno bitje soočaš z okoljem, ki te želi spraviti v svoje kalupe (mišljenjske, ravnanjske), ti pa povsem drugače vidiš in razumevaš, takrat se, običajno, srečuješ tudi s tistimi vsebinami, katere bi lahko z eno samo besedo označili kot – kazen! Če-ne-boš-ubogal-boš-kaznovan! Kazen NI učinkovita, takrat, kadar ne pri/zadene, in če prizadene, potem pomeni, da tudi za/boli! Lahko »zgolj« fizično, lahko »zgolj« psihično (čustveno), lahko oboje.

Kar boli, povzroči trpljenje. Ponavljajoče se trpljenje, celo konstantno zna biti (ko bi tu zapisoval o »naprednem« okolju, iz katerega je izrasla neka oseba, kateri sem odpravil huda bolezenska stanja, bi dejal ah-pa-to-je-nemogoče-tu-pri-nas-v-razvitem-svetu!), takrat, kakopak, kadar se upiraš temu, da bi ubogal, in s svojo konstantnostjo slej ko prej privede do tega, da, preprosto – ne zdržiš več! In se ukloniš, ter…

Sprva se zavedaš, da govoriš tisto in tako, kakor od tebe zahtevajo, da se obnašaš tako, kakor od tebe zahtevajo, s časoma pa to tvoje govorjenje, in obnašanje, postane rutina-vsakodnevnost-običajnost-»normalnost«-NAVADA, in se drugače sploh ne znaš več izkazovati! Dospeš v stanje, v katerem postane tvoj PRAVI JAZ (torej tista vsebina, katera dejansko, po zasnovanosti, SI) ujetnik tvoje podzavesti, ujetnik prepričanj (in s tem kalupov), v katere so te, obči, nerazumski, pahnili. Če ti ne kapne, pa celo dvomiš v to, da je nekaj takšnega mogoče, te spomnim na obče znano zgodbo o Dokror Džekilu in gospodu Hajdu! Pa nikar ne pomisli, da gre zgolj za neko fikcijo, za neko izmišljeno, z realnostjo neutemeljeno zgodbo, daleč od tega, takšna razdvojenost, osebnostna, ni samo mogoča, pač pa je…

Pri človejakih, ki so nagonska bitja, celo podoba njihove »normalnosti«, običajnosti, »zdravosti« - nimajo enovite zavesti (potemtakem tudi nimajo enovitega zavedanja), pa se prilagajajo, tako, da se v različnih okoliščinah izkazujejo z različnimi svojimi podobami, pomeni, da so BREZOSEBNA bitja, da jih moraš zares poznati, dobro poznati, da lahko sklepaš o tem, kakšni se bodo izkazali, v nekih konkretnih momentih, dočim…

Pri razumsko zasnovanih je takšno stanje IZKAZ njihove psihične obolelosti, in sploh niso redki primeri, na žalost, ki se na tak način izkazujejo, celo več, in huje – tisti, ki so zgolj razdvojeni (se kažejo v dveh podobah), celo sodijo med srečneže, ker…

Si lahko predstavljaš to, da se moraš nekemu bitju, ki se nahaja znotraj enega in istega telesa, tudi po desetkrat na dan predstaviti, povedati kdo si, s čem se ukvarjaš, kaj, v njegovem konkretnem primeru, počneš, z njim?! Si lahko predstavljaš to, da je neko bitje, načeloma eno samo, tako razbito, na neke svoje podzavestne podobe, da pomni samo delčke svojega obstajanja, o vsem ostalem, o večini svojega živetja pa – pojma nima!? Si lahko predstavljaš, da se odraslo bitje, srednjih let, izkazuje kot dvo-, triletni otrok, da je prepričano v to, da živi v času, ki se je odvijal pred dvema, tremi desetletji, in je šokirano (tako šokirano, da mora tudi drugače preverjati, preden informacijo sprejme, vsaj pogojno, kot dejstvo), ko poveš, da dejansko »teče« leto to-in-to… pa moraš to dokazovati s koledarjem, pa z datumi na časopisih, na računalniku, oziroma na katerekoli druge načine, ki so ti dostopni?!

In, če se povrnem k pojasnjevanju dvojne (med seboj nasprotujoče si) vloge, delovanja strahu, v takšnem primeru se strah izkazuje s to (svojo) dvojnostjo, ker…

V strahu pred tem, da bi se kaznovanje ( = nasilje = bolečina = trpljenje) nadaljevalo, se je oseba pustila ujeti-v-kalup, je pristala na to, da, v bistvu, samo-sebe- zataji-ubije (pri živem telesu, resda, a kljub temu), pomeni, da je oseba s tem svojim pristankom-na-poraz, s svojo predajo, v bistvu dospela do tega, da – lahko, med bebci, kolikor toliko »normalno« za/živi, da ni več kaznovana, trpinčena, pomeni, da se je, s tem, ko je ubogala svoj strah, dokopala do stanja pustijo-me-pri-miru! Resda je ta, svoj in tozadeven, mir drago plačala, vendar – povsem naravno je, da se izogibaš nekim pretečim stanjem, nekim nevarnostim. In je to še toliko bolj naravno, za tiste, denimo, ki »vedo« da je smisel živetja to, da čim lepše pre/živiš, in katerim je fizično zadovoljstvo izključno merilo njih splošnega zadovoljstva (»duha« tako in tako ne premorejo, pa verjameš to ali ne!). Potemtakem – s tega, konkretnega zornega kota je strah zaveznik, pripeljal te je do tega, da si, končno, dospel do nekega svojega (telesnega predvsem) miru, stanja neogroženosti! Obenem pa…

Ker je, taisti strah, v bistvu pripeljal do tega (v bistvu te je pripeljala tvoja podzavest, strah je »le« toliko časa deloval nanjo, nezrelo, nezmožno neke samostojne, od drugih neposredno neodvisne živetvene poti, da je popustila, ta podzavest, da ga je »poslušala« in pristala na to, da – samega sebe izničiš, zanikaš, zatreš), da si se znašel v sebi dejansko škodljivem stanju (kaj ti pomaga, da te več ne tepejo, ko pa si samega sebe v kletko zaprl, in o zaprtosti njenih »vrat« celo sam odločaš, podzavestno, resda, ne vede), v stanju, katero se bo, iz dneva v dan, in dobesedno, zares, samo slabšalo, v stanju, ki ne vpliva samo na manjšanje tvojih mišljenjskih in čustvenih zmožnosti, pač pa, posledično, slabša tudi tvoje fizično, telesno stanje?! Verjetno si že slišal za t. im. psihosomatske bolezni (številne so, v mnogoterih podobah se izkazujejo, ni jih moč ozdraviti z nekimi zdravili, pa če se še tako trudiš… denimo: slabokrvnost lahko leta in leta zdraviš, vendar – dokler ne boš odpravil psihične obolelosti, bo ostala, trajno in trajna, ko pa privedeš do psihične ozdravitve, takrat pa – aleluja, poprej konstantno izkazovana »slaba« kri se bo, v hipu, začela izkazovati kot dobra, celo odlična, brez zdravil, brez običajnega, »telesnega« zdravljenja! In, da ne boš mislil, da gre za neka »nedolžna« stanja – psiha te lahko privede tudi do oglušelosti, oslepelosti, onemelosti, do ohromitve, delne ali popolne… da raznih brejviških izbruhov in samomorov tu ne omenjam) in, v povezavi z njimi, za neke »čudežne« ozdravitve, ki sploh čudežne niso, pač pa do njih pride tako, kot pride pri vseh ostalih ozdravitvah – z odpravitvijo njihovega vzroka. In, verjel ali ne, sprostitev (izginotje, odprava) psihičnega krča (če je samo eden, je še dobro, tudi po pet, deset… se jih lahko »nahaja« znotraj neke psihe, podzavesti!) se zgodi v nekaj sekundah (pot do teh sekund pa je dolga, in, marsikdaj, traja tudi mesece intenzivnih pogovorov!)…

Ja, ko pa na tak način gledam na posledice strahu, ki te je pripeljal v neko nezdravo psihično stanje, takrat pa ugotovim, da mu lahko, pogojno vsaj, pripišem tudi vlogo – sovražnika! ON, ta strah, je bil POVOD, da se je tvoja nezrela, živetveno nesamostojna podzavest »odločila«, da te bo zaprla v – samega (NE)sebe!

 

Kasneje pa…

Če nadaljujem z zastavljenim primerom, potem zapišem, da – kasneje strah postane tvoj sovražnik! Čemu?

Preprosto. Če zanemarim vse manične strahove, ki te na tak, ali drugačen način omejujejo v živetju, te, kolikor zmorejo, blokirajo, te v bistvu celo usmerjajo, vodijo, potem zapišem takole:

 

Ker se je TVOJA PODZAVEST navadila na to, da ima mir pred nagonskim okoljem, takrat, kadar si ti, tisti PRAVI, dejanski TI, zaprt v kletki tvoje (lastne) podzavesti, se dobesedno BOJIŠ slehernega posega (terapija pa je takšno poseganje), ki se je nameril v to, da – odpravi tvoje, konkretno (psihofizično) stanje. Posega, ki bo (vsaj) skušal prepričati te, da prepričanja, na katerih temeljiš, NISO TVOJA, da, v bistvu, zate, za tvojo zasnovanost (vrsto) sploh naravna niso… posega, ki te bo skušal pripeljati do tega, da SAM ta prepričanja nadomestiš z dejstvom, realnosti ustreznejšimi, pravilnimi (nihče ne more, neposredno, fizično, dospeti do podzavesti, niti do lastne, še manj do tuje, da bi vanjo »vsadil« neke zapovedi, daleč od tega, tja lahko – pa se tega sploh ne zaveda – dospe izključno s TVOJO POMOČJO, tako, da tebe prisili v neka izkazovanja, prek katerih boš potem, postopoma, a zanesljivo, samega sebe »spremenil«  = izničil, se-zaprl-v-kletko… in kakor ti nihče ne more neposredno ničesar »vsaditi«, v podzavest, tako ti ne more tudi tega »vsajenega« odpraviti, pač pa »zgolj« tebe pripelje do tega… če ponazorim, z zidom… do tega, da postopoma, in zate na varen način, spodkoplješ del zidu, pa namesto starih temeljev nove narediš, in to korak za korakom, dokler niso vsi temelji tega zidu = TEBE SAMEGA zamenjani, in so ti, novi, v bistvu stari, tisti zares TVOJI, s katerimi si se porodil, katere si spočetka živel, kot razumsko zasnovano bitje).

Da, ker se je podzavest naučila tega, da si varen (pred nagonsko običajnostjo, njenimi navadami, izkazovanji, pričakovanji) takrat, kadar si, kakršen (domnevno) si, zato se tudi takrat, ko nekoga zdraviš, taista podzavest UPIRA (in se to upiranje izkazuje tudi s tem, da je za obolelo osebo lahko, celo, praviloma, je, zdravljenje, vsaj v svojem začetnem delu, zelo psiho-fizično naporno, utrujajoče, in – boleče!), »želeč« (spet, in znova) u/braniti te (in ne zavedajoč se – zato pa je PODzavest, ker se ne zaveda, na način, na kakršnega se zmore, pri razumskih, zavedati zavest… kako se »zaveda« podzavest, o tem sem v enem prejšnjih zapisov pojasnil – ne zavedajoč se tega, da ti, v bistvu, zaradi svoje vkalupljenosti TRPIŠ, da sicer fizično gledano lažje, z manj motečimi vplivi s strani okolja, obstajaš, vendar tvoje obstajanje ni niti tako kakovostno, kot bi bilo, ko bi smel živeti svoj dejanski JAZ, niti ne bo tako dolgo, ker ti bolezenska stanja dobesedno odžirajo čas tvojega – tudi fizičnega – živetja), pomeni…

Pomeni, da se tvoja podzavest izkazuje popolnoma enako, kot se izkazujejo človejaki, vsa nagonska bitja, ker – ne samo, da te sili ravnati na njim ustrezne načine, pač pa celo NAPAČNO »VE«: misleč, da te brani, v bistvu sovražno deluje v odnosu do tvoje zasnovanosti, do tvojega pravega JAZ-a, s tem, ko se upira pozitivnim vplivom, ki te skušajo obuditi v živetje, ti skušajo pomagati v tem, da spet postaneš tisto, kar zares si (in kar ne smeš biti, kot ujetnik lastne psihe/telesa)!

 

Ko sem zapisal, da (ne samo psihične) bolezni krajšajo (in ne samo kvarijo) živetje…

Verjetno si slišal, da nezadovoljstvo neposredno deluje tudi na stanje nekoga, na psiho-fizično stanje, in  to tako deluje, da lahko trajnejše nezadovoljstvo tudi v obolelost pripelje. In to tudi počne, po drugi strani pa…

Zadovoljstvo = energija = moč, in vsak obstoj potrebuje nekaj moči, za to, da se zmore boriti, se jim zoperstavljati, s težavami, med katerimi so tudi tiste, ki se na ne/zdravje nanašajo. Ki celo neposredno, in bolj kot misliš, odločajo o ne/zdravju, ne/zdravosti.

 

Ne vem, če sem zapisal razumljivo. V preteklosti so me velikokrat opozarjali, da pišem pre/dolge sestavke, da zgubijo-nit, med branjem. Kasneje sem ugotovil, čemu je to tako, ker – ni enovitega zavedanja, ni pomnjenja različnih informacij, različnih prikazov, različnih »zornih kotov«… ni zmožnosti povezovanja, vseh teh različnosti, v neko uporabno, zaokroženo, kompleksno celoto. Potemtakem tudi razumevanja ne more biti, niti delnega, niti popolnega, obenem pa…

Nikoli ne funkcioniram tako, kot funkcionirajo obči, pa da bi samo neke trditve nizal, ker, veš – pri trditvah je osnovni problem v tem, da ali jim verjameš, ali pa ne, sam pa na slepem verjetju ne znam, in ne želim! Čim pa se podam v pojasnjevanje, vedoč, da govorim o zadevah, o katerih vsi »vedo«, a le tu in tam kdo zares ve… takrat pa pride, neizogibno, do tega, da se moraš malo potruditi, pa malček dlje brati.