Dvojna merila

Kadar se nekdo izkazuje z dvojnimi merili, pa ima ena zase, neka drug(ačn)a pa za ostale, takrat je moč govoriti o dvoličnosti, hinavščini, nepoštenosti, nemoralnosti! In je popolnoma vseeno, to, kdo ali kaj se izkazuje na tak način, opredelitev (NE)značajska velja za vse primere, od posameznika, pa do skupnosti, katero tvori – do naroda in/ali države!

 

Teh dvojnih meril mrgoli, tako pri posamičnostih, kakor pri skupnostih, so na vsakem koraku in na vseh ravneh, in…

Eno takšnih izkazovanj je tudi to, da – ko se tujec priseli v Slovenijo, takrat od njega pričakujejo, da bo opustil svoje izvirne, dotedanje navade, in prevzel lokalne, da bo govoril slovensko, da se bo, če že ne on, docela, potem njegovo potomstvo, v celoti vklopil, prilagodil, postal enak drugim, postal – brezličen del neke brezlične mase, dočim…

Od svojih rojakov, živečih v tujini, pričakujejo (in jih v tem tudi podpirajo, tudi in celo na ravni države), da se zavedajo-svojih-korenin, da ohranjajo-svoj-jezik-svoje-običaje, da – ostanejo Slovenci!

 

To je nekako tako, kot če bi v svoji hiši zahteval, da so vsi meni podobni, dočim bi v neki tuji pričakoval, celo terjal, da pa jaz smem ostati – jaz. Pa ko bi bil ta, konkreten jaz kaj posebnega, med vsemi ostalimi, a ni, ker – vsa nagonska bitja, ne glede na to, kje živijo, ne glede na to, ali govorijo angleško, nemško, francosko, slovensko, ne glede na to ali mukajo, blejejo, kokodakajo, lajajo… vsa nagonska bitja so nagonska bitja, vsa se v okvirih nagonov izkazujejo, vsa so nerazumska (nespametna), pa je popolnoma vseeno, vsebinsko gledano, to, da so med njimi neke nepomembne razlike v zunanjosti, in je vseeno celo to, če se nek nagonski naučiti voziti avto, medtem ko nek drug zmore voziti samo voz, kadar je vanj vprežen!

 

Nemoralnosti nikoli nisem maral, in je ne morem marati! In je nikoli nisem spoštoval, in je tudi ne morem spoštovati! Pa naj se še tako trudi, da bi svoje mladiče naučila tisti treba-je-imeti-rad-svojosvetogoro-svojsvetipotok-svojsvetikriž-svojnarod-svojodomovino! Itak so…

 

Tu mi misel poleti k janičarjem. Ne vem, koliko ti je znan ta pojem, beseda »janičar«, vem pa, da je obče umsko stanje enako bedi, in da je tudi neka splošna izobraženost, razgledanost temu ustrezna, pa raje pojasnim…

Janičarji so bili mladci, dečki, katere so Turki nasilno odpeljali z njihovih domov, s področij, katera so osvajali, in osvojili, nato pa so jih predresirali, in so bili v tem predresiranju tako uspešni, Turki, da so ti janičarji postali še hujši, srditejši, še bolj krvoločni bojevniki zoper pripadnike lastnih (nekdanjih) narodov, skupnosti! Pa ne misli, da je to nekaj, kar se v zgodovini ne more več zgoditi, ma, daleč od tega, kajti tudi med drugo vojno je zadoščalo, da je far povedal kaj in kako je treba, pa se je brat nad brata spravil, in to tako kruto, da…

 

Ne, ne, zares, niti najmanjše možnosti ni, za to, da bi ljubil nemoralo in nemoralne, da bi, oboje, spoštoval, niti za to ne, da bi se, z obojima, bratil!