Atila, Bič božji

Nekoč, ko je že postal poglavar/poveljnik enega močnejših tatarskih plemen (in je skušal, pod seboj, združiti vse Tatare), je Atila spisal kodeks, pravila obnašanja. In med ta pravila je zapisal tudi tisto, po katerem vsakogar, ki bi izdal svojega poglavarja/poveljnika, doleti – smrtna kazen!

 

Po nekem času, ko je ta kodeks že veljal, so dospeli k Atili trije vplivnejši vojščaki nekega sosednjega plemena, in Atili razkrili to, da poglavar/poveljnik tega plemena pripravlja napad nanj, da bi mu rad, pač, odvzel primat med Tatari, tatarskimi plemeni.

Atila je trojico sprejel, poslušal, kar so mu imeli povedati, nato pa izdal ukaz, na osnovi katerega je možakarje doletela – izvršitev smrtne kazni!

 

Kruto?

Ne, vem, morda, ampak, veš – kruto je tudi živeti obdan s pizduni, pa se zoperstavljati njih tokovom ravnanj, s katerimi svojo »oportunost«, nemoralnost izkazujejo, obenem pa…

Bentiš, če ne veš, kaj je čast, pa če niti toliko nisi pri pameti, da bi vedel kaj doleti izdajalce, pri Atili, potem…

Potem jim je možakar, ta, Bič božji, celo uslugo naredil – trajno jih je ozdravil bebavosti, in pizdunstva! Že res, da so se, zaradi zdravljenja, za glavo krajši izkazali, a vsi njihovi vitalni organi so ostali na mestu.

P.S.

Bentiš, ko bi bil Atila šef Slovenije...

Bi turistični vodniki pojasnjevali: "Deželica, skrčena med Alpami in morjem, redko poseljena..."