»Ljudje so dobri«

Da, s takšnimi besedami me prepričuje sosed, kadar, tu in tam, beseda na dobroto, in na »ljudi«, nanese. Pač, možakar sodi po svojih izkušnjah, ki so specifične po tem, da je v svojem, in širšem okolju, priznan, kot športnik, natančneje – kot trener.

 

Obstajajo trije možni zorni koti obravnavanja naslovne trditve, in sosed pozna le enega. Ampak, nič zato…

 

Bil sem že krepko na tem Svetu, ko so, nekje po letu 1980., predvajali neko reportažo. Star možakar, z otoka ne-pomnim-njegovega-imena, pripadnik nekoč ljudožerskega plemena in – poslednji (še) živeči, kateremu je dnevni jedilnik bil sestavljen iz – človeškega mesa. Nekoč, še preden je prepoved ljudožerstva preprečila tovrstno hranjenje.

In je možakar povedal, da je človeško meso okusno, da spominja – na svinjino. Zdaj pa…

Ne vem, tega možakarja nisem osebno (s)poznal, pa tudi o njegovem okusu kaj več ne morem govoriti, in mi ostane zgolj to, da – mu verjamem, na besedo, in se strinjam z njim, z njegovim ljudje-so-dobri. Osebno sicer še nobenega nisem poskusil, ne kuhanega, ne pečenega (surovemu mesu pa se izogibam, ga še, v nobeni podobi, nisem jedel), vendar – ker nimam osnov, da bi dvomil v izrečeno…

 

Ljudje so dobri. DEJSTVO! Ljudje, potemtakem pripadniki vrste Homo Sapiens, so dobri! Ko ne bi bili, potem bi se Svet še dandanes vrtel natanko tako, kot se je v pradavnini – gorjača poglaviten argument, pobiješ, tistega, ki se ti zoperstavi, da dospeš do tistega, kar bi rad imel…

Ko bi bila dobrota (in ljubezen, spoštovanje, moralnost…) stvar vzgoje, potem – med nagonskimi bi, še vedno, veljale popolnoma enake »družbene norme«, kot so nekoč! In tudi v, denimo, neki Južnoafriški republiki ne bi prišlo do tistih, na začetku sila redkih BELOPOLTIH, katere je rasno ločevanje (in vse, kar je iz njega izhajalo) BOLELO (dobesedno, psihično bolelo!), pa so se mu začeli zoperstavljati! Da, belopolti! Pa čeprav…

Pa čeprav bi imeli, kot pripadniki »bele« rase, krepko ugodnejše, lagodnejše, lažje živetje, ko bi, sužnji, brezpravni namesto njih razna dela opravljali! Ker, veš – v omenjeni državi je večinska »vzgoja« aparthajd pojasnjevala (obravnavala) kot povsem normalno, naravno, samoumevno, potrebno – celo etično stanje! In takisto je bilo moč poslušati, o tej rasni razdeljenosti, v tamkajšnjih šolah, in vseh ostalih institucijah, potemtakem…

Da, sosed, človek je dober, težava je le v tem, da ti – sploh ne ločiš, med človekom in človejakom, pa da ne ločiš tudi med vzroki (razlogi) določenih izkazovanj, kajti…

 

Povej, sosed moj dobri…

Kadar v mlaki prevladujejo žabe, ima ta mlaka značilnosti, katere ji žabe povzročijo? Se v tej mlaki sliši reganje, je moč opaziti mreste, žabja jajčeca, dobi, ne nazadnje, ta mlaka nek specifičen vonj?

Seveda, da je moč govoriti o tem, da neka prevladujoča zadeva, neka večina neposredno vpliva na okolje, potemtakem, dragi, dobri sosed, povej…

Tam, kjer so pošteni… tam priložnost poraja tatove, pa neka oblast tudi?!

Tam, kjer so umni, tam je bebavost, nerazumevanje osnovnih zadev, celo besed, osnovna značilnost?!

In – tam, kjer so tako dobri, tam… povej, od kod tisti rek, katerega tudi sam poznaš, in ga marsikdaj izrečeš, tisti »dobrota je sirota«?! Je možno, to, da je dobrota izkaz neumnosti, celo vzrok nekega obžalovanja, med tako dobrimi »ljudmi«?!