Pisanje?

»Pisanje? To pa res ni nič posebnega, vsakdo bi lahko pisal, ko česa pametnejšega ne bi imel za počet!«

Da, z zapisanim mnenjem, ki niti ni tako redko, zastavim današnji sprehod skozi zadevo, ki mi sledi, vse moje živetje. Lahko bi zapisal, da gre za aktivnost, a bi s tem zagrešil hudo napako, kajti – tudi, če je pisanje aktivnost, pri večini, pri posameznikih to ni, pač pa je – nuja, potreba, tista notranja, brez katere, preprosto, niti obstajati ne »znaš«…

Takole, za hec, preden nadaljujem, z zastavljenim, nekaj besed namenim uvodoma zapisanemu mnenju. Morda še za kanček odpre oči, v prikazovanju »odlik« večine.

 

Zanimivo, sila, je to, da jim pisanje ni nič posebnega, da menijo, kako bi ga tudi sami lahko izvajali, ko… seveda, ko česa pametnejšega ne bi imeli za počet. Pa je temu res tako?!

Pri teh, ki niti prebavljive prošnje za zaposlitev, ali nekega dopisa, najkrajšega možnega sestavka ne znajo zapisati, vsaj v slovenščini ne?!

Pri teh, katerih »pametno početje« je omejeno na pogoltnost, in, posledično, na hlastanje po materialnem?

Pri teh, ki so tako »ponosni« na »svoj« jezik, obenem pa…

Ga niti uporabljati ne znajo.

Ga, kolikor le jim je v moči, kazijo, razkrajajo.

Pri teh, ki so tako »ponosni« na to, da so Slovenci, obenem pa ne vedo niti tega, da je prav jezik tista zadeva, ki jih, narodnostno gledano, od drugih razlikuje? In še manj vedo, to, da ta jezik sploh njihov ni, da prav ničesar ne prispevajo (z izjemo razkrajanja) temu jeziku, katerega gradijo, bdijo nad njim, ga razvijajo – prav tisti, ki pišejo, in to počno »zgolj« zaradi tega, ker – drugače ne zmorejo, ker jih sili, tista, že omenjena, potreba?!

Kako bi vedeli, revčki, o tem, ko pa – imajo toliko pametnejšega za počet?! Med ostalim tudi gobcati, zlasti ob praznikih kulture, kako kulturni, pa civilizirani so…

 

Nekaj desetletij je bilo, skozi katera sem skušal, s pisanjem, in prek njega, tudi delovati na otroke. Temelječ na napačnem razumevanju osnovnih zadev, značilnih za občost, sem skušal celo primere dajati, kaj ne bi skušal svetovati, usmerjati, predvsem vzgojno, in v smeri človečnosti, človeškega. Pa sem hodil med otroke, denimo v šole, in ugotovil, da jim je to »fajn«, ker – če nič drugega, potem – vsaj eno uro, šolsko, niso morali delati, se učiti!

Tudi razne množične prireditve, tako imenovani festivali, na katerih so otroci svoje zapise predstavljali, so, nekih, vsaj, petnajst let sestavni del mojega obstajanja. In sem hodil, naokoli, tudi izven Dežele, pa…

V Srbiji in v Bosni in Hercegovini sem celo nekaj otrok srečal, ki so pozitivno, in izjemno, krepko nadpovprečno, presenečali s svojimi zapisi. In so bili ti zapisi celo krepko boljši, pa čeprav so jih osnovnošolci spočeli, od zapisov marsikaterega odraslega pesnika. Ali zgolj »pesnika«, pa čeprav nagrajevanega…

Tu, v Deželi, sem samo na eno deklico, primerljivo z omenjenimi »čudežnimi otroci« srečal. Dve leti zapored, v njenem osmem in devetem razredu. Pač, pisanje je oblika izpovedi, zadrtost, praznina, siromaštvo… pa nima česa izpovedovati! Razen, kakopak, tistega o kulturnosti, civiliziranosti, ob ustreznih dneh… v katerih so, itak, vsi v prvih vrstah. Potemtakem…

 

Potemtakem tisto »resno«, pravo pisanje sploh ni nekaj množičnega, pa to, s čemer se množica izkazuje, kadar, če sploh, piše, še zdaleč ni nič drugega kot – potreba po izpostaviti se, po biti viden, poznan, po možnosti tudi priznan. A tu že na področje psihologije zahajam, in na področje nevrednosti, osebne, majhnosti, pa izhajajočih kompleksov…

 

Nikoli nisem razumel, takrat, ko še nisem do spoznanj dospel, o »človeštvu«, kako se lahko nekdo z nečim ukvarja, ima, bojda, ta nekaj celo rad, pa – ima težave z zamislimi, z navdihom! Dobro, tega še danes ne razumem, pa ne v smislu, da ne bi ugotovil vzrokov tega, da tega ne bi znal pojasniti, pač pa – v smislu, da je sila čudno to, da nimaš tistega, kar, bojda, počneš, s čemer se ukvarjaš, ker – pri tvornih bitjih je prav tvornost tisto, kar jih žene naprej, v neka delovanja, v neka, posledično lastno-tvornost-izkazujoča dejanja, in je ta tvornost tako neobvladljiva zadeva, da – bolj jo »moraš« ti ubogati, ji slediti, kot ona tebi! In ti redko, sila redko pusti počivati, običajno samo takrat, kadar se neke konkretne, živetvene težave nadte zgrnejo, pa se prvenstveno njim posvečaš, ali pa takrat, ko se ena od njenih zamisli, zadolžitev, katere ti na pleča nalaga, »izpoje«, in se tako močno »izpoje«, da ti »akumulatorje« izprazni, pa potrebuješ dan, dva, morda celo tri, preden te – spet povleče v nadaljevanje »vožnje"...

 

S pisanjem je moč zasloveti…

Morda, ja, morda se res da zasloveti, a redke so slave, ki si slovesa tudi dejansko zaslužijo! Te, vsakdanje, so slavne natanko tako, kot je slaven nek športnik – ko se prebija proti vrhu, ko dospe na vrh, takrat ga vsi vidijo, trepljajo, ko mine nekaj časa, kar ga vetrovi z vrha snamejo, takrat pa… kdo-že-je-ta-in-ta?

S pisanjem je moč nek status graditi, postati opažen, upoštevan…

Verjetno se res da, čeprav je pri tem popolnoma enako, kot pri predhodnem, obenem pa…

Nikdar nisem silil v ospredje, če se je le dalo, sem se izogibal celo tistih skupinskih fotografiranj, tako značilnih za številne prireditve, pa sedal nekam v zadnje vrste, in se tudi sicer temu primerno izkazoval, ker – kaj bi rinil v ospredje, ko to niti v moji naravi ni, niti je to ospredje zares – ospredje?! Kolikor vidim, obstoječa stanja, tja, v prve vrste rinejo ti, večinski, potemtakem so ta, njihova, ospredja – ozadja, in to skrajna možna ozadja!

S pisanjem je moč (za)služiti…

Seveda, da je moč, a za to – potrebuješ malo drugačno tržišče, in jezik, kot sta tukajšnja!

 

Da, sila različni so vzgibi, ki zmorejo tudi k pisanju peljati, a en sam je, tisti pravi – že uvodoma omenjena nuja, potreba po tem, da nekaj počneš, tvoriš, da z nečim svoj obstoj opravičiš. Samemu sebi, kakopak, če pa še kdo, kdorkoli, v tvojem početju nekaj zase, in sebi najde, potem pa – juhuhu, toliko boljše!

 

Marsikaj sem doživel, ob pisanju in z njim. Denimo – popeljalo me je v razne kraje, v katerih nikoli prej nisem bil, in v katerih se, v nekih drugih okoliščinah, nikoli ne bi znašel. Popeljalo me je do določenih oseb, posameznikov (sicer sem dobesedno množice srečeval, v povezavi s pisanjem, konkretneje z raznimi prireditvami, a – množice so zgolj, in samo – množice, neke brezlične gmote, nič več), o katerih sem že od otroštva dalje, ali vsaj od mladinskih let, poslušal, se jim, nekaj časa, skušal približati, postati jim, vsaj zdaleč, primerljiv, pravzaprav, ko pomislim…

Vselej sem bil zadržan, pa po marsičem, česar bi si sicer, morda, želel, nisem segal. In tudi nisem segal k tem, omenjenim posameznikom, nekako se nisem nikoli imel za upravičenega segati v njih bližino, kaj šele v to, da bi bil sprejet, z njihove strani, pač pa – bentiš, zares imam srečo, kajti ti, omenjeni posamezniki, so, v bistvu – segali proti meni! Vselej smo vzpostavili stik(e) tako, da so oni dali pobudo zanje, da so me oni, tako ali drugače, našli!

 

»Če boš tako pisal, ne boš nikoli popularen,« sem poslušal, marsikdaj, ampak – popularen komu, »priznan« od koga?! Od teh, ki niti prebrati ne znajo? Od teh, o katerih okusu, in nasploh o njih normativih, merilih, niti resnejša razprava ne zmore nastati?! Popularen kot so popularne razne »zvezde« slovenske »estrade«? Bentiš, ko pa jih je tako malo, če sploh, ki zmorejo, denimo, v senco boka nekega Smolarja, denimo, stopiti!

Ne, ne, nikoli si nisem želel biti cirkusant med cirkusanti, nikoli me ni vodila želja po slavi in zaslužku, daleč od tega – ko bi založniki imeli same takšne avtorje, kot sem jaz, avtorje, ki s povsem skromnimi, do založnikovih stroškov uvidevnimi pričakovanji, finančnimi, dogovarjajo izid nekega svojega pisanja, uh, bi založbe krepko bolje poslovale, kot poslujejo!

 

Ja, in sem, še naprej tako pisal. Resda marsičesa, kar leži, malodane pozabljeno, v nekih predalih (beri: na pomnilnih enotah, računalniških), nikoli ne bom obelodanil, a – se bo svet radi tega ustavil? Ne, ne bo! Itak sem objavljal več kot zgolj dovolj, več kot mnogi, ki se s »književništvom« po prsih tolčejo (op. p. še dobro, da se po prsih, ko bi se po beticah… joj, kako bi bobnelo!)…

 

Jaz sem svoje cilje, namene, svoje (večinoma otroške) sanje dosegel, s svojim pisanjem: spoznal, osebno, sem nekatere tiste, ki so me že v mojih ranih letih dobesedno prevzeli, katerim sem, verjetno, podzavestno želel slediti, še več, spoznal sem tudi neke druge, katerih brez pisanja ne bi, ki so, prav tako, obogatili moje življenje! Da bi njih zamenjal s temi to-pa-ja-lahko-vsakdo-počne?!

 

Ja, pisanje. Sila absurdna zadeva, takrat, kadar ga (kot vse ostalo, principi so principi in – izjem ni!) namenjaš občestvu, takrat, kadar se daješ v vlogo nekakšnega gladiatorja, v najboljšem primeru cirkuškega klovna, katerega osnovni, in edini namen je – ugajati zabave lačnim butcem! In, kakopak, s tem – služiti. In najbolj žalostno, pri tem, je to – da se večina (tudi) pišočih sploh ne potrebuje »dajati v takšne« vloge, so že, vseskozi, zgolj in samo – klovni! Pardon, tudi nagrajevani, »cenjeni«, »priznani« klovni!

 

Kar nekajkrat sem se šalil, na (tozadeven) račun Dostojevskega, češ – ne vidim, kaj vidijo na njem, niti sposoben ni, dovolj, ker – on je samo enega idiota ( = Idiota) rodil, obči jih krepko več!

Baje dandanašnji šolajoči-se, pri obveznem branju, »knjige spoznavajo« tako, da neke povzetke, dosegljive na spletnih straneh, v te namene uporabljajo. Čudno? Sploh ne. Škodljivo? Še manj, bodo knjige, neuporabljane, dlje časa obstale, nepoškodovane, s packarijami manj zaznamovane. Presenetljivo? Čemu, bi bilo presenetljivo, ko pa…

Veš, da so znanstveniki (konkretno ruski) ugotovili, že dolgo nazaj, da so – opice zelo pametna bitja?! So jim neko zadevo (mislim, da je bila neka hrana) na nek otoček (umetno narejen, znotraj večjega bazena) postavili, tako da opice niso mogle seči po njej, s tacami, obenem pa so jim dali tri dele sestavljive palice in…

Ne da bi kdorkoli tem opicam pokazal, poprej, kako je moč te dele palice, sestaviti, jim jih je uspelo, po nekem času, sestaviti. In s sestavljeno palico (do)seči (po) mikavnost(i)!

Ja, tudi to dejstvo je že dolgo znano, tudi živali znajo uporabljati orodja, jih celo prilagajati nekim svojim potrebam, pa čeprav so ta orodja zgolj v podobah palic, kamnov, ali pa…

Sedel sem, v nekem lokalu, v dopoldanskem miru. Sedel sem, pravzaprav, zunaj, v prijetni, gosti senci orehovcev in…

Vrane so jemale posamezne orehe, in jih nosile na cestišče, čakajoč, da jih bodo mimovozeča vozila, s kolesi, strla…

Res je, tudi pisanje zmore biti orodje, za marsikaj, vendar – kadar je, takšno orodje, takrat bi bilo, vsemu navkljub, bolje, ko bi ti, ki ga uporabljajo – imeli kaj bolj »pametnega« za počet!