Od davnine

Od davnine že velja,

da ni dobro lačen biti,

kruha, iger, in vsega

kar zna želje radostiti,

od davnine že teko

pota, skozi prav vse čase,

da popeljejo glavo,

ki zna misliti le nase…

Od davnine vsak bedak

svet imel bi le po svoje,

in usmerja svoj korak

tja, kjer batina zapoje,

od davnine sila tke

razprtije in morije,

kjer po pameti ne gre,

se bedak z bedakom bije…

Od davnine, grda stvar,

glad bedaka redno daje,

ga obsedel je denar,

biva lačno in hlastaje;

od davnine je tako,

da žival živalsko hoče,

kri zalije ji oko,

in postane grdo, vroče;

od davnine, vse se zdi,

se prav nič ni spremenilo,

mlade bebavost plodi

in spočenja svetu silo…

Kjer brez uma biva

skorajda ves svet,

je narava kriva,

da je svet preklet,

vsak živi hlastaje,

rad imel bi vse,

pa ga jeza daje,

dokler ne podre…