Verovanje,
katerokoli, tudi verovanje v “boga”, je sestavljeno iz kontradiktornosti,
potemtakem iz nasprotujočih si, med seboj izključujočih se vsebin.
Tako, na
primer, verovanje v “boga” le-tega opisuje kot milostnega, pravičnega,
vsezmožnega... obenem pa išče pojasnila za to, da taisti (milosten, pravičen,
vsezmožen...) “bog” dopušča trpljenje nemočnih (milostnost pa taka!),
baraberije močnejših (pravičnost pa taka!), in, s tem, izkazuje le dve
možnosti: ali “vsezmožen” ni zmožen posegati v svet, katerega NAJ bi ustvaril
(in NAJ bi zanj, potemtakem, tudi odgovarjal!), ali pa mu je malo mar za to,
kaj se v tem, in takšnem, svetu dogaja (in je, potemtakem, skrajno nemoralna
kategorija, četudi kot milostna in poštena - k sreči le tozadevno - čaščena).
Ena sama
stvar ne obstaja, v realnem svetu, ki bi združevala med seboj izključujoče se
lastnosti - voda ne more biti sočasno (malo) mokra in (malo) suha, pač pa je
slednja podoba, doslej prepoznana, skup primerljivih si, kompatibilnih vsebin
(značilnosti), med seboj pogojujočih (in nadgrajujočih) se, potemtakem med
seboj povzroče(va)nih (vzročno-posledični tokokrogi).
Tako, v
najboljšem primeru, svet (in verujoči na njem) ne more(jo) biti ustvarjen(i) po
“božji” podobi, če je slednjo prepoznano zadevo moč povsem logično, in znotraj
naravnih zakonitosti, dokaz(ov)ati, dočim pri “bogu” logika, preprosto, odpade!
Zapisane
trditve je potrebno razumeti, zaradi česar ne pričakujem nekega silnega
pritrjevanja. Ne nazadnje - strah pred neznanim, in nezmožnost razumevanja
(znanega) ter sprejemanja dejstev so osnovni razlogi verovanja kot takega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar