Lepota

V svetu praznih osebkov je veliko govora o lepoti, in prizadevanj za nje doseganje, a so vsa ta govor in prizadevanja povsem jalovo početje, kajti...

Kaj je lepota? Mislim, da ne zgrešim, če zapišem, da sta temeljni značilnosti lepote povsem preprosta dovršenost in predvsem - nepotvorjenost, “naravnost”. Dovršenost posamičnih delčkov, ki sploh ne potrebujejo biti, vsak zase in po sebi, idealni, s celoto, in obratno, skladnost celote z njenimi sestavinami, in z vsako posebej. In nepotvorjenost v smislu tako-se-je-samo-od-sebe-pripetilo.

Nekoč sem zahajal v muzeje, galerije... in pomnim: v Narodni galeriji sem s celotno razstavo opravil v pol ure, morda nekaj minut več, a pri neki sliki sem, vselej, zastal. Da sem te pol ure raztegnil, občutno raztegnil. Ne, žal, ne pomnim ne imena slikarja, ne naslova slike, vem le to, da sodi v impresionistično slikarstvo, in da prikazuje neko drevesje, travnik, potoček...

Vse ostale slike, pa naj so se “mojstri” slikarstva še tako trudili razporejati poteze čopičev, in barve, naj so skušali biti še tako verodostojni posnemovalci videnega (za takšno početje mi zadoščata fotoaparat, kamera), so mi budile le občutek izdelavne popolnosti, umetelnosti, še najraje izumetničenosti, a so me, obenem, pustile povsem hladnega, neprizadetega. Pač, oseba, upodobljena na platnu, je izgledala tako in tako, bila je oblečena v prikazanem stilu... suhoparne, obrtniške drobtinice, združene v očem tozadevno dopadljivost, a zgolj izdelavno. Vsaj zame, in meni.

Slika drevesja, travnika, potočka... me ni le zaustavila, pač pa - kot da bi me vlekla vase, me potegnila, med tiste neštete (barvne) pikice, iz katerih jo je slikar sestavil! Nisem je le videl, in gledal, pač pa sem jo tudi slišal, čutil, tonil vanjo. A je bila, na pogled, povsem preprosta, vsekakor (v primerljivosti s stanjem, katero je prenesla na platno) krepko enostavneje, lažje izvedljiva, kot je izvedljiv nek portret, neka verodostojna upodobitev. Sama po sebi prazna, hladna, ničesar izkazujoča, kakor je, predvidevam, bil tudi upodobljen osebek.

V svetu praznih osebkov uporabljajo okraske. Krasijo (novoletne) smrečice, krasijo svoja bivališča, krasijo, ne nazadnje, sebe. In vse to počno radi tega, da bi do lepote dospeli, čeprav - v kolikor so dodatki tisto, kar lepoto povzroča, potem je lepota v dodatkih, in ne v sami (osnovni) vsebini! Speri še tako umetelno nanešena ličila, in za spiranjem bo ostal hlad, brezličnost, praznina...

Je lepota minljiva? Ne vem, če je res, takrat, kadar je prava, sama po sebi obstoječa. Denimo - omenjena slika je vedno enako delovala name, pa naj sem jo že nevemkaterič obiskal, in tisto, kar žari, in izžareva, tisto, kar daje “dušo”, toplino, govorico... lepoti, zmore biti enako, in lepo, vse dotlej, dokler obstaja. Torej tudi takrat, ko se hrbet, zavoljo let, upogne, in obraz, ter ostalo kožo, razbrazdajo gube. In zmore biti lepo, celo še lepše, tudi takrat, kadar ni dodatkov, ki bi se trudili krasiti. Tudi ličil ne. Mimogrede: vsi ti dodatki zmorejo le izpostaviti, poudariti posamezne delčke lepote, nikakor pa je ne znajo, ne zmorejo tvoriti!

Če je lepota preprosta dovršenost, potem je sleherno prizadevanje zanjo povsem običajna izumetničenost, obrt, kič! Pa naj gre za povsem običajno živetje, ali za svet besede, zvoka, podobe. Da, bržčas bo prav v lepoti, in v kiču na drugi strani, tista razlika, ki med umetnostjo in obrtjo ločnico vleče.