Dosti nam je
te diktature, zdravniki nas samo dušijo, hočemo demokracijo... so, pred časom,
zastavili svojo nekajdnevno pomladno-umobolniško borbo, za človekove pravice,
bojda, v umobolnici. Bolniki, kakopak.
In jim je
uspelo, izborili so si, svojo, njim primerno in edinstveno, demokracijo!
Vendar...
V zadnjih
dneh se pretepajo, pod hruško. Nekako na polovici razdeljeni. Prva polovica
hoče imeti hruško, da bi splezali nanjo, in se, z vej, podali v vesolje. Druga
polovica, plezanja nevešča, bi sicer tudi rada v vesolje, a kaj, ko do vej ne
zmore dospeti, pa bi jih rada približala k tlom... in se zavzema, ta, druga
polovica, za podrtje hruške!
P.S.
Hudo je, z
bebci. Reveži, ne vedo, da so veje hruške preveč krhke, da bi bile uporabne kot
vzletišče.
P.P.S.
Hudo je, z
vsemi nerazumskimi, kajti pri njih nobena rešitev ni prava, in časovno vzdržna.
Vselej se najdejo, ki vedo, da je drugače boljše, tega drugačega pa je v
izobilju. Potemtakem ga ni sistema, ki bi zadoščal potrebam nagonskih, ki bi
bil dober, ali vsaj boljši.
P.P.P.S.
Včasih
razmišljam o farmi, no, o neki, katerikoli, kmetiji. In o, na njej živečih,
nagonskih bitjih. Lepo razporejenih v hlevu, ogradah, in pod nadzorom. Bi jim
bilo bolje, ko bi tudi ona dočakala svojo demokracijo? In - kaj bi počela, kako
bi sama sebe preživljala po tem, ko bi požrla vse, kar se v žretje nudi?!
Morala
zgodbe? K sreči je vsaj tu ostala, morala, v zgodbah. Vkleščena med redke
pravljičarje, ki vztrajajo ob njej, in z njo. In takole pravi, ta morala:
NIKAKOR NI
DOBRO BEBCEM DATI PROSTIH ROK! Niti takrat, kadar so “spodaj”, niti takrat,
kadar bi radi “gor” prišli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar