Verujoči
so »prepričani« v (med ostalimi) dve stvari, v to, da »ima bog brezpogojno rad
svoje ovčice«, in v to, da naj bi vsak verujoči stremel k podobnemu (svojemu)
stanju, skratka – da naj bi, ta, verujoči, dosegel neko »razvojno stopnjo«, v
okviru katere bi lahko tudi sam imel »brezpogojno rad«.
Če
zanemarim dejstvo, da so obča »prepričanja« bolj lari-fari, za lase privlečene
in stežka vzdržne trditve (ne nazadnje – kadar si v nekaj prepričan, potem o
tem veš, in v to ne rabiš verovat!), potem se najprej posvetim ugotavljanju
tega ali ima »bog« res vse brezpogojno rad, in, v kolikor ima, kakšnega značaja
zmore biti, ta, »bog«.
Kadar
imaš vse rad, takrat ne delaš razlik, pa imaš enako rad nasilneža, kot njegovo
žrtev, lenuha, kot delovnega, barabo, kot poštenega, zvodnika, kot v
prostitucijo zasužnjeno prostitutko… takrat, preprosto, poveš, da ti ni prav
nič mar za to, če je nekaj dobro, drugo pa slabo, poveš, da je tebi, v bistvu,
VSE ENAKO, da zate etični normativi niso nikakršnega značaja, da si, preprosto
povedano – NEMORALEN! In – če si nemoralen, potem ne moreš biti ne moder, še
manj milosten, še manj ljubeč, še manj pravičen (kako boš pravičen, če pa
krivice ne ločiš od pravice?!). In tu se postavi vprašanje v obče »prepričanje«
o pravičnem, milostnem »bogu«, ki, če ima res vse rad, še zdaleč takšen ni, in
ne more biti.
Ko bi »bog«
imel vse enako rad, ko bi ne delal razlik med dobrim in slabim, dopustnim in
nedopustnim, »grešnim«, potem – čemu obstajajo spovedi, čemu si »vest čistiš«,
če pa si tudi z umazano »bogu« povsem sprejemljiv? Čemu, ne nazadnje, ždiš v (umišljenih)
vicah, čakajoč na to, da bodo »višje sile« odločile o tem, če boš šel v
(umišljen) raj ali v (umišljen) pekel?! Vse ima enako rad, do vseh, brez
izjeme, ima, posledično, enak odnos, vse bo, potemtakem, enako (po)gostil…
Narava
je vsem živim bitjem dala zmožnost čutenja, nekaterim pa tudi čustvovanja.
Tako, kot so ta čutenja in čustvovanja različna, tako je različen tudi naš
odnos do nekih, konkretnih, vsebin, pa to, preprosto, pomeni, da NE MOREM imeti
VSEGA RAD, pač pa do določenih zadev izkazujem vsaj zadržke, če ne tudi
odklonilnost.
Kakopak,
obstajajo tudi stanja, ko ti je docela vseeno, za neka delovanja, vplive
okolja, in takšnim stanjem pravimo ravnodušnost. Gre za stanje brezvoljnosti,
stanje, ki je popolno nasprotje tistega stanja, kakršnega, taista narava, vcepi
vsemu svojemu »življu« - volji do živetja, čustvovanju, iz katerega se poraja
potrebna energija, s pomočjo katere je živetje sploh mogoče!
V
kolikor takšna ravnodušnost, takšno vseeno-mi-je stanje traja, je trajne
narave, takrat govorimo o – psihični (mišljenjsko-čustveni) okvari, takrat
lahko v umobolnici vidiš bolnike, ki se smejijo (jočejo) vsakemu in vsemu. Njim
je vseeno, oni imajo, takrat, kadar se smejijo, (vsaj na videz) radi vse in
vsakogar! Potemtakem…
Potemtakem
so »verski ideal«, so »srečneži«, ki so dosegli stanje »brezpogojne ljubezni«,
in se s tem še bolj približali svojemu (tudi neuravnovešenemu) »bogu«! In, da,
zanimivo, a – skozi vso zgodovino verovanja je moč ugotavljati, da so bili
tisti, ki so bili »malček ubrisani«, cenjeni kot nekakšni »sveti možje«, kot
tisti, v katerih so se določeni duhovi naselili, pa prek njih komunicirajo z
bla-bla-bla-vrag-vedi-s-kom.
Ravnodušnost
(vseeno mi je, ne delam razlik, prija mi mrzlo-mlačno-vroče, lahko me tepeš ali
pa ne…) je bolezensko stanje, znak izkrivljenega naravnega! In TO NAJ BI BIL nekakšen
IDEAL, takšnemu stanju naj bi se želel približati, ga celo doseči?!
O čem,
potemtakem, priča vera v »brezpogojno ljubezen«?
Če
zanemarim razne odtenke tega, o čemer priča (nemoralnost, ravnodušnost,
psihična obolelost…), potem, preprosto, zapišem takole: priča o bebavosti, o
umski nezmožnosti (ki ne ve, ne razume niti tistega, o čemer razpreda), o
NErazumskosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar