Legel sem na veter, pa me je ponesel,
daleč, daleč, preko morij, tja, kjer nič je vse,
tja, kjer je oblak po nebu svoje sanje stresel,
da mu Sonce jih ne skuha, in kuhane požre…
Sprva se je zdelo divje, in grozljivo,
marsikaj sem gledal, pod svojo potjo,
vendar – tam, na koncu, kjer se z modrim združi sivo,
je spokoj prelesten, kot poprej ga ni bilo…
Legel sem na veter, ker se mu je dalo,
bojda rad odnaša, ko povprek drsi,
tu in tam v drobtinah nekih nekaj je ostalo,
bolj za šalo kot da prav zares veljalo bi…
Legel sem na veter, mi nebo je priča,
poletel z njim v širjave, vse na kraj Sveta,
vsepovsod sem gledal le sledi hudiča,
in nikjer, niti najmanjše, mrvice boga!
Ni komentarjev:
Objavite komentar