Ko bil
sem še majhen, sem komajda čakal,
da bom
zakorakal med tiste velike,
v medu
polne sanje sem upe namakal,
zroč,
no, vsaj takrat so bile, lepe slike…
In mi
je, postopoma, resda, uspelo,
za ceno
grozljivo, nikakor pošteno:
je
sprva počasi medeno bledelo,
dokler
ni bilo za spomin zgolj puščeno…
In
zdaj, ko korak se vse bolj mi izteka,
ko dan
mi za dnem bo le dan manj ostalo,
pomislim
– ko tekla bi vzvratno mi reka,
da, spet, grem z
začetka, za hipec vsaj, malo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar